Že od prvih šolskih dni me spremlja oznaka, da sem površna. Res včasih (trudim se, da vedno manj) pozabim kakšno podrobnost, izpustim pomemben detajl, zaobidem kakšno stvar. A hkrati me zelo močno pritegujejo globine. Užaljena bi bila, če bi mi kdo rekel, da sem površinska. Prepričana sem, da sem kdaj delovala, kot da se me stvari ne dotikajo, da sem kdaj prizadela koga s tem, ko je bilo videti, da stvari jemljem zlahka in plehko.

A resnica je drugačna. Pogosto mlademu človeku rečemo: »Oh, ne misli zdaj na to, ti si še mlad, se ti še ni treba ukvarjati s tem.« S smrtjo, na primer. A s tem lahko poglobimo stiske, ko do njih pride.

Zgodilo se je, da sem na pomlad pred petnajstimi leti hkrati postala žena, mama v pričakovanju, absolventka in žalujoča vnukinja. Aprila sva se namreč poročila, takoj po poroki sem zanosila, nekega tragičnega majskega petka pa sem izvedela, da sem izgubila ljubljeno staro mamo. Kljub vsemu sem v junijskem roku zaključila vse izpite za če...