To je Božji žegen

Vojnik je bil znan predvsem po psihiatrični bolnišnici, zato so si Vojničani rekli: »Dajmo še nekaj drugega pogruntat!« In so uspeli. Po desetih letih Božičnega Vojnika in skupnega dela občine, župnije, katoliškega kulturnega društva in ekipe Božični Vojnik, so v božičnem času postali prepoznavni ne le v Sloveniji, ampak tudi preko meja. »Božični Vojnik je postal tako zame kot organizacijsko ekipo izjemna izkušnja in presenečenje, koliko ljudi dela in ustvarja na temo jaslic,« se vesel ozre na desetletno prehojeno pot Beno Podergajs, pobudnik postavitve jaslic na prostem. »Presenečeni nad izjemnim odzivom smo gradili to poslanstvo – začeli so prihajati tudi ljudje, ki niso bili verni, so pa pripeljali svoje vnuke in šli od jaslic do jaslic. To je Božji žegen! Škof Lipovšek mi je rekel: 'Veš, to je pa nova evangelizacija.' Jaslice so združile in povezale ljudi. Vojničani so ponosni na to in jih radi razkažejo tudi sorodnikom, znancem in prijateljem. Ti lahko obiščejo koncerte v cerkvi in doživijo drugačen pogled na božične praznike kot v katerikoli veleblagovnici, ko ob sprehodu po Vojniku ob toliko podobah svete družine doživijo globlji pogled na božično skrivnost.« Leta odraščanja Beno, doma iz Vojnika, se spominja odraščanja na kmetiji, kjer je bilo treba vselej poprijeti za delo, v veri pa so bili trdno zasidrani. Pozimi je bilo veliko dela, ker so drugim pomagali pri delu v gozdu. Prava atrakcija za Vojnik pa je bila, ko so kupili kosilnico in je Beno štiri leta praktično vsemu Vojniku kosil. Spomini oživijo, ko premišljuje, kako so se na božič pripravljali predvsem ob jaslicah. Nabirali so mah, poiskali smrečico, spekli piškote, da so jih obesili na drevesce, saj drugih okraskov ni bilo, razen nekaj domačih bonbonov, ki so jih zavili v papir. Beno je redno ministriral. Večkrat je zjutraj vstal in šel v cerkev k maši, tudi po snegu, ob nedeljah pa so šli skupaj. Ate je hodil v službo, mama pa je bila doma na kmetiji. Z njimi je živela stara mama, ki je bila potrebna oskrbe, pri hiši pa je bila zadolžena za molitev. »Kar veliko se je pri nas molilo, tudi med tednom,« se spominja otroških let. Televizije še ni bilo, imeli pa so radio, da so lahko slišali, kaj se dogaja. »To je moja mladost, ki je bila preprosta, tudi kar se vere tiče. Mohorjeve knjige smo imeli naročene in smo jih z zanimanjem brali.« Še danes ne vem, zakaj Rad in redno je ministriral, pomagal v župniji. Martin Jurčak, po rodu Vojničan, je bil salezijanski inšpektor in se je večkrat oglasil pri Podergajsovih, kar je pripomoglo k temu, da se je vpisal na srednjo versko šolo v Želimljah v šolskem letu 1968/69 kot kandidat pri salezijancih, drugo leto pa že kot novinec. »Prepričan sem bil, da bom duhovnik,« se sogovornik spominja tega obdobja. Na Teološki fakulteti je imel po prvem semestru kar nekaj zdravstvenih težav, zato je zaključil študij teologije in kasneje ob delu vpisal Višjo ekonomsko šolo v Mariboru. »Še danes ne vem, zakaj. Je že Božja previdnost tako presodila.« Začel je delati v Splošni banki Celje, kjer je bil zaposlen 20 let. »Rad se pohecam, da sem bil najprej tako kot čistilka, na preprostem delovnem mestu, ker nisem imel ustrezne izobrazbe, in bil zaznamovan, ker sem bil v Želimljah. Hoteli so me 'prevzgojiti', potem je prišel direktor, ki je imel malo več širine, in nisem imel več tovrstnih težav. Začel sem delati na stanovanjskih kreditih in sešteval kartice, končal pa kot direktor Mestne hranilnice v Celju. V prostorih banke je spoznal tudi ženo Vido in se leta 1981 poročil. Ustvarila sta si družino, podarjena pa sta jima bila sin in hči. Ves čas je bil dejaven tudi kot predsednik kulturnega društva. Obnovili so kulturni dom in zagotovili možnosti delovanja, pel je v moškem pevskem zboru in sodeloval pri dramski skupini. »Kar se je dogajalo v cerkvi, smo z mladostno preprostostjo sprejemali od adventa do velike noči, kakor tudi čez leto. Bili smo preprosti in tako živeli vero, ki smo jo dobili od staršev.« Jaslice na prostem Tako leta v noviciatu kot vodenje Mestne hranilnice v Celju so bila zanj dejansko priprava na 20-letno delo župana (pet mandatov) v občini Vojnik, ki ga je nastopil leta 1994 in opravljal zavzeto in odgovorno. »Županovanje je zelo podobno duhovniškemu poslanstvu tako v ponižnosti kot pravilnem pristopu k ljudem.« Na enem od romanj so si na Hrvaškem ogledali jaslice na prostem. »Na površini enega hektarja so imeli uboge jaslice in veliko lučk, kar me je prizadelo: 'Ali ne bi tej paradi lučk dodali nekaj lepšega, nekaj bolj svetega – vsebino?'« To je sovpadalo z njegovo upokojitvijo, rojevali pa so se že novi načrti. Na poti do cerkve je opazoval Škoflekovo ulico, ki je bila čudovito urejena in vsa v lučkah, in prijatelja povprašal, ali bi bili ljudje v tej ulici pripravljeni, da postavijo jaslice. Že čez dan ali dva mu je prišel povedat, da so za to, da v celi ulici postavijo nekaj jaslic. Tako se je začelo leta 2015, ko so v župniji končali z gradnjo Jernejevega doma, kjer so naredili centralne jaslice, saj se je izkazalo, da je zunaj premalo prostora, povezali pa so se tudi z društvom ljubiteljev jaslic, ki so po Sloveniji že organizirali vseslovensko razstavo jaslic. V naslednjih letih se je dogajanje razširilo tudi na Preložnikovo in Žlausovo ulico in oblikovali so krog do Jernejevega doma, tako da se obiskovalci lahko sprehodijo skozi razstavo jaslic, uredili so tudi malo odmaknjen prostor, kjer se lahko ustavijo, okrepčajo in poklepetajo. Vztrajajo pri kvaliteti in lučke ostajajo enobarvne, da so v ospredju jaslice in da ne zameglijo bistva. Beno letos zaradi bolezni, s katero se sooča, ne more voditi postavitve Božičnega Vojnika. Na začetku je to resničnost težko sprejel, dokler ni sprejel dejstva bolezni in rehabilitacije. Ob strani pa mu stoji skrbna žena Vida, ki v dneh soočenja s telesno nemočjo zanj ljubeče skrbi, za kar ji je zelo hvaležen. Vesel je, ko vidi, da organizacijska ekipa samostojno vodi postavitev jaslic, vse, ki se nanj obračajo, pa usmerja naprej, kot nekdaj pastirčki v Betlehemu.

To je Božji žegen

To je Božji žegen

Rekreacija na prostem

LJUBLJANA ČRNUČE – Črnuški zakonski jubilanti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.