»To trpljenje ne sme biti zaman«

Na prvi marčni petek, 7. marca, je bila pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani sveta maša, posvečena beatifikaciji Božje služabnice Ivanke Škrabec Novak (1915–1942). To je bila dvanajsta od tridesetih svetih maš za mučence med Slovenci, ki so v letu dni pokazale, da so ljudje v župnijah, v katerih so bili rojeni in kjer so umrli, »tesno povezani s svojimi svetniškimi sorodniki ali rojaki«, ugotavlja pobudnica svetih maš Romana Bider. Obnoviva za bralce Družine zgodbo 30 svetih maš za mučence med Slovenci, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku beatifikacije: kaj je na začetku te pobude? Če se prav spomnim precej nenavadna donacija … Začelo se je zame kar šokantno. Po pošti sem dobila pošiljko s 750 evri, s pojasnilom, da je v Sloveniji okrog 750 mest, kjer ležijo kosti slovenskih mučencev, in da dobivam »le en ubogi evro za vsako morišče«. Darovalka želi ostati neimenovana, denar pa naj porabim po svoji presoji. Tuhtala sem, kaj naj naredim s tako plemenitim darom, in pomislila na patra Opeko, ki ljudem rešuje življenja. Toda ni mogel sprejeti daru, namenjenega mučencem. Dobila sem nekaj namigov, naj gredo sredstva v mašne namene. Začela sem računati in na misel so mi prišle maše za naše svetniške kandidate. Ob razmišljanju, kako bi se lahko vsa Slovenija povezala v molitvi zanje, sem se spomnila na Gold TV, ki vsak večer prenaša mašo iz frančiškanske cerkve na Tromostovju. Nadškof Zore je zamisel pozdravil, frančiškani tudi in brat Ksaver je izbral prve petke v mesecu. Dvanajst jih je že za nami. Ali ste bili v zadnjem letu dni še v stiku z darovalko? Kako ona vidi mašno uresničitev svoje donacije? Vseskozi sva v stiku in se druga drugi kar naprej zahvaljujeva, čeprav obe veva, da milost prihaja od zgoraj. Ona je zame zgled občutljivosti in duhovne poglobljenosti. Vsakič, ko se slišiva ali srečava, mi odpre kakšno novo perspektivo na naše mučence. V njih ne vidi le žrtev, ampak poudarja, da so mnogo več. So naši SVETI, ki so z daritvijo za slovenski narod naredili čudovito delo. Duhovna dediščina, ki nam jo zapuščajo, je naš dragoceni, še neodkriti zaklad. V tistem pismu ob 750 evrih je zapisala, da si želi, da bi se »malo prikupila slovenskim mučencem«. No, to bi se rada tudi jaz. Redno ste v stikih tudi z ljudmi iz župnij, od koder izvirajo mučenci oziroma kjer so umrli mučeniške smrti. Kakšen je odziv na vabilo, da ta župnijska občestva sodelujejo pri svetih mašah ob prvih petkih? Če malce izzivam: ali je potrebno veliko »prepričevanja«? Sploh jih ni treba prepričevati, v veliki večini se zelo lepo odzivajo. Lani tak čas sem razposlala vabila v župnije, kjer so se svetniški kandidati rodili, in v župnije, kjer so umrli. Veliko župnikov je takoj odgovorilo, da z veseljem pridejo in pripeljejo sorodnike, farane, tudi kakšen pevski zbor. Pogosto pridejo kar z avtobusi. Lepo je videti, kako so ljudje povezani s svojimi svetniškimi sorodniki ali rojaki. Večkrat duhovniki prinesejo s seboj bogoslužne predmete, ki so jih uporabljali svetniški kandidati. Imeli smo priložnost v rokah držati kelih Božjega služabnika Srečka Hutha, ki mu ga je izdelal Jože Plečnik, prav tako tudi keliha, ki sta jih uporabljala Božja služabnika p. Placid Grebenc in Franc Nahtigal. Občudovali smo Nahtigalov novomašni plašč, ki so mu ga poslali sorodniki iz Amerike. Pretresljivo je bilo videti ohranjeno kroglo, ki je bila izstreljena na Božjega služabnika Franca Kramariča. Skratka, vsaka sveta maša je nekaj čisto posebnega. Ali lahko v lepem, sočutnem odzivu župnijskih občestev prepoznamo dejstvo, da je spomin na umorjene kljub desetletjem zaukazanega molka ves čas ostajal živ, prav tako želja, da se jim vrne dobro ime, večinoma zasuto pod goro režimskih laži? Spomin na grozljiva dogajanja v našem narodu nedvomno ostaja živ in se na razne načine prenaša iz roda v rod. Krivično trpljenje nas prizadeva, poskušamo ga nekako razrešiti, poiskati zadoščenje za prestane muke. Pri tem nam pomaga dejstvo, da je resnica neustavljiva sila, ki prej ali slej pride na dan, čeprav je zazidana za enajstimi betonskimi pregradami ali manipulirana z indoktrinacijo in terorjem. Ali k mašam vabite tudi predstavnike krajevnih oblasti? Vprašanje pravzaprav »cilja« na to, ali smemo od lokalnih oblasti pričakovati, da karkoli naredijo za vrnitev dobrega imena svojim pokojnim in pogosto oklevetanim sokrajanom. Na konkretno vabilo predstavnikom krajevnih oblasti se še nismo spomnili, hvala za predlog. Živost našega spomina na pokojne je pogoj za vrnitev njihovega dobrega imena. S širjenjem vrednot, ki so jim bili pokojni zavezani tudi za ceno trpljenja in smrti, bi bili sčasoma ustvarjeni pogoji za mentalne premike v širšem okolju. Pred nekaj dnevi je bila objavljena razveseljiva vest, da je občina Trbiž sprejela sklep o poimenovanju ulice v Žabnicah po Božjem služabniku dr. Lambertu Ehrlichu. Imamo torej dober zgled. Ljudje našega časa smo navajeni pričakovati takojšnje in vidne učinke svojih dejanj. Pri vaši mašni pobudi jih najbrž ni mogoče pričakovati. Ali pač? Nekdo, ki je bil doslej pri vsaki sveti maši, mi je prepričano rekel: »To je pobuda, ki raste iz meseca v mesec!« Ali tudi sami vidite to rast? Vesela sem te spodbudne izjave in seveda vseh ljudi, ki se radi udeležijo teh svetih maš. Res se morda oblikuje krog zvestih varuhov spomina, ki se zbiramo na prve petke. Prihajajo tudi pisma, da marsikdo rad in redno spremlja maše po GoldTV. Poseben pečat dajejo mašam pesmi Gregorja Čušina. Ko sem Gregorja prosila za sodelovanje, je imel sprva pomisleke, češ da njemu bolj ležijo humorne teme, ki jih tukaj seveda ni. A izkazalo se je, da so njegove ubeseditve mučeniških usod nadvse globoke in impresivne. Marsikdo reče, da si mučence zapomni predvsem po teh presunljivih pesmih. Po- glabljanje odnosa do svetniških kandidatov se mi zdi prvi odlični »vidni učinek«, o katerem me sprašujete. Kako pa svete maše za slovenske mučence umeščate v širši okvir letošnjega spominskega leta, ko imamo pred očmi 80 let od konca druge svetovne vojne? Moje mnenje je, da smo kot narod, kljub temu da je od konca druge svetovne vojne minilo osem desetletij, nesrečno obtičali v fazi zanikanja resnice. Če pogledamo proces prebolevanja travmatskih dogodkov, ga, na hitro rečeno, sestavljajo zaporedne faze: šok, zanikanje, seznanjanje, sprijaznjenje in, če gre vse po sreči, posttravmatska rast. Slovenci, ki so, denimo, emigrirali v tujino in niso živeli pod totalitarno oblastjo, so šli skozi vse faze in so danes brez resentimentov in odrešeni travm. Z nami pa žal ni tako. Zato se mi zdijo svete maše, posvečene cvetu slovenstva, ki je za ceno mučeništva in smrti vztrajal v zvestobi najvišjim vrednotam, dragocene. Povezovanje, svetli zgledi, sočutne misli in molitve s priprošnjami za vse potrebe nas celijo in blagoslavljajo. Morda bi kdo izrazil pomislek, da s takimi projekti zgolj prepričujete že prepričane. Ali je vendarle tudi po tej mašni, torej daritveni poti mogoče priti čez ostre robove slovenskih delitev? Po mojem na našo razdeljenost nimamo direktnega, ampak zgolj indirekten vpliv. Nič se ne spreminja, če o usodnem razkolu in o nujnosti sprave samo govorimo. Lahko pa v svet okrog sebe izžarevamo več svetlobe, ki bo sijala na vse in vsem ustvarjala pogoje za boljše počutje in rast in tako konec koncev vplivala tudi na narodovo spravo. Na vse, kar nas prizadeva, gane, boli ali tudi veseli, lahko damo odgovor s svojim polnejšim življenjem. Kristjani imamo pri tem več odgovornosti, saj poznamo Boga, ki je ljubezen, Jezusove blagre, občestvo svetnikov, odrešenjsko logiko križa … 26 svetih maš bo za posamezne mučence, štiri pa, če smem tako reči, za bolj splošne namene: za uspeh beatifikacijskih postopkov, za vse znane, za neznane slovenske mučence, pa tudi za njihove rablje. Med 26 imeni najdemo, če sem prav štel, pet ženskih. V bistvu zelo velik, skoraj petinski ženski delež glede na to, da naj bi po prevladujočem prepričanju vojno nasilje zadelo predvsem moške. Ali ima to žensko mučeništvo morda posebno, še večjo pričevanjsko in morda tudi spravno moč? Točno tako. Pravkar smo bili vsi pretreseni pri sveti maši, posvečeni beatifikaciji Božje služabnice Ivanke Škrabec Novak, ki je bila umorjena kljub visoki nosečnosti. Prebrali smo pismo, ki ga je Ivanka v zadnjih urah življenja napisala svojemu nerojenemu otroku. To, kar nas gane in nam pride do srca, ima veliko večjo moč kot še tako precizne misli. V ranah, tam, kjer smo živi, tam rastejo biseri. Žensko mučeništvo s svojo krhkostjo in občutljivostjo najbrž res odpira skrite kamrice naših doživljanj, kamor morda še nikoli nismo vstopili. Te dni je prišlo na naslov Vseposvojitve več pošte kot običajno. Gospa M. J. je zapisala: »… sem spremljala sinoči del sv. maše po Radiu Ognjišče ... v solzah sem poslušala pismo, namenjeno nerojenemu otročičku, in pesem g. Čušina ... res me je ganilo do dna srca ... naj počivata v Božji ljubezni in naj njuno pričevanje doseže čim več src ...« Gospa M. G. pa med drugim piše: »Moj letošnji post bo prepleten z mislimi na mučenko Ivanko in njeno dete.« O teh ljudeh pogosto govorimo kot o žrtvah. Toda ali je to res pravo poimenovanje? Beseda »žrtev« pred oči namreč postavlja nekoga, ki se mu je nekaj hudega zgodilo, a nima nikakršne lastne moči, da bi to spremenil. Toda vsi ti, ki so v beatifikacijskem postopku, imajo, kot ste očitno prepričani, še kako veliko moč … Vprašanje o žrtvah in o moči nemočnih nam prikliče pred oči podobo trpečega Kristusa in njegovega križa, ki je orodje zveličanja. Kristjani vemo, da smo bili ozdravljeni po njegovih ranah in da smo močni tedaj, ko smo slabotni, kot piše sv. Pavel. Če pa gledamo bolj z zemeljskega vidika, nam Viktor Frankl nalaga nalogo, naj v trpljenju sami poiščemo smisel, saj je samo na sebi brez smisla. Trpljenje lahko žrtvujemo za druge. Prestanemo ga naj v dostojanstvu in ljubezni, da postanemo drugim zgled upanja. Osmišljena žrtev ni več nemočna. Ali se kateremu izmed mučenk in mučencev osebno posebej priporočate pri svojem prizadevanju v okviru pobude Vseposvojitev, ki ste jo vzpostavili pred enajstimi leti? Lahko rečem, da ves mesec, ko se pripravljamo na sveto mašo za svetniškega kandidata, intenzivno živim z njim. Berem predstavitve v knjigi Palme mučeništva, v reviji Zaveza, na spletu, včasih tudi v drugih knjigah in poslušam oddaje Moja zgodba na Radiu Ognjišče. Napišem kratek življenjepis. Povežem se z župnijo rojstva in župnijo smrti svetniškega kandidata. Če je mogoče, obiščem grob. Pišem varuhom spomina, vabila v medije. Kakšen dan pred prvim petkom pride pesem Gregorja Čušina. To je poseben dan za solze in za iskanje najlepše možne fotografije mučenca, ki jo položim na sredino pesmi. Želim si, da bi znala vse pesmi na pamet. Sveta maša na prvi petek je zmeraj takšna, da si ob koncu mislim, da lepša sploh ne more biti. A tudi naslednja se mi zdi takšna. Te dni sem zasledil članek, ki je opozarjal na prenos travme z mater na otroke zaradi negotovosti, ki so jo matere doživljale v napetem času slovenskega osamosvajanja, vojne za Slovenijo … Zakaj ob vseh teh spoznanjih nekateri še vedno ostajajo slepi in gluhi za podedovane travme v družinah, ki so med drugo svetovno vojno in po njej zaradi revolucionarnega nasilja izgubile svojce, pa o njih niso smele izvedeti ničesar? To slepoto in gluhoto morda najbolje ponazarja blokada glede pokopa posmrtnih ostankov iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in Romov iz Iške na ljubljanskih Žalah. Kakšen je vaš pogled na to dogajanje? Misel Nikolaja Berdjajeva pravi, da je človek zasužnjen zato, ker je svoboda težka, suženjstvo pa lahko. Po Božji milosti smo prišli do lastne države, zmanjkalo pa nam je moči, da bi se spopadli z našo »totalitarno poškodovanostjo«, kot je to imenoval prof. Justin Stanovnik. Ali kot radi rečemo – mi smo sicer šli iz komunizma, komunizem iz nas pa na žalost še ne. Nismo se sposobni soočiti z lastno zgodovino. Nepredelani travmatski dogodki se selijo iz generacije v generacijo. Obremenjeni potomci so manj funkcionalno prilagodljivi kot ljudje, ki travme niso imeli. Lažje kot spopasti se z zapletenimi problemi je vzeti ponujanega grešnega kozla v podobi Janeza Janše in mu naložiti vso krivdo tega sveta. In lažje kot spopasti se s svojimi zatiralci je razviti do njih pozitivne čustvene vezi. Če skleneva: mnogim v Cerkvi in tudi širše v družbi ste zgled v prizadevanju za spravljeno slovenstvo. Kaj vam vliva vero in upanje v njegovo uresničljivost? Ne delam si utvar o skorajšnji uresničenosti spravljenega slovenstva. A vendarle je lahko naše stanje bolj slabo ali manj slabo. In seveda si želim, da bi bilo čim manj slabo. Vero in upanje mi vlivajo življenjske izkušnje, ki mi potrjujejo krščanske zakonitosti o povezanosti zorenja, trpljenja in odrešenja. Verjamem, da ima strašno trpljenje, ki ga je prestal slovenski narod v času bratomorne državljanske vojne in po njej, še neodkrite potenciale za našo duhovno rast. To trpljenje ne sme biti zaman. Ne pozabimo, da so bili trpini na obeh straneh. Pri tem pomislim na svetopisemsko Evo, ki je jokala za obema sinovoma, za prvim, ki je bil umorjen, in za drugim, ki je zablodil. Za mir v dušah vsi potrebujemo ljubezen in molitev.

»To trpljenje ne sme biti zaman«

»To trpljenje ne sme biti zaman«

Obnoviva za bralce Družine zgodbo 30 svetih maš za mučence med Slovenci, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku beatifikacije: kaj je na začetku te pobude? Če se prav spomnim precej nenavadna donacija …

»Večino maš obhajam v latinščini«

SVIBNO, RADEČE, ŠENTJURIJ – Svetoletno romanje v Rim

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.