Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica

Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.

Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.

Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.

Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.

Goduje 29. decembra.
Tomaž je nekaj časa opravljal službo računovodje, ko je doštudiral na različnih šolah in univerzi pravo, pa je bil imenovan za canterburyjskega diakona in kmalu tudi za kanclerja mladega kralja Henrika II. Kralju je bil vseskozi zvest in naklonjen, tudi na škodo Cerkve. Njuno prijateljstvo pa je s kraljeve strani preraslo v sovraštvo, ko je Tomaž na njegovo željo postal canterburyjski škof. To je bilo neke vrste »spreobrnjenje« v njegovem življenju, ki pa mu je prineslo huda nasprotovanja, neprostovoljno izgnanstvo in na koncu tudi mučeniško smrt.




Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«.

Rodil se je 21. decembra 1118 v Londonu v Angliji,

umrl pa 29. decembra 1170 v Canterburyju, prav tako v Angliji.

Družina: Bil je sin normanskih staršev. Njegov oče Gilbert je bil po poklicu trgovec, doma iz Rouena, mati Matilda pa je bila iz Caena.

Sodobniki: Učenjaka Peter Lombard in Abelard, filozof Johannes Salisbury, Teobald, nadškof iz Canterburyja, kralj Hen­rik II., papež Aleksander III.

Škofija: Škofijo v Canterburyju je leta 597 ustanovil sv. Avguštin Canterburyjski in je najstarejša v Angliji. Po razkolu v 16. stoletju je sedež anglikanskega primasa. Naslov nadškofa nosi danes Justin Welby, ki je kot 105. po vrsti pred kratkim nasledil Rowana Williamsa.

Predhodnik: Teobald iz Becka (1139–1161).

Naslednik: Roger de Bailleul (1173–1179).

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika klerikov, svetnega klera; poleg tega je zavetnik Exeter Collegea v Oxfordu in mesta oz. pristanišča Portsmouth.

Upodobitve: Poleg nizov prizorov iz njegovega življenja je najpogosteje upodobljen prizor njegove smrti: uboj pred oltarjem. Posamično ga upodabljajo kot nadškofa s palijem in knjigo. Drugi njegovi atributi so: palma, meč, model cerkve, škofovski ornat in palica.

Mučeništvo: Obstaja devet izčrpnih poročil o tem, kako so štirje vitezi med poltretjo in polčetrto uro popoldan ob oltarju v canterburyjski katedrali, kamor se je zatekel, z meči ubili škofa Becketa.

Češčenje: Romanja na njegov grob so kmalu po smrti postala tako množična kot romanja na Jakobov grob v Santiago de Compostela. Tako je bilo ves srednji vek in Tomažev grob je postal najpomembnejša božja pot v Angliji. Veliko je poročil o čudežih, ki so se tam dogajali; češčenje pa se je kmalu razširilo tudi na celino. Leta 1538 je dal Henrik VIII. relikviarij z njegovimi kostmi uničiti, a so kljub temu po vsej Evropi ostale ohranjene druge njegove relikvije.

Življenjepis: Obstaja veliko življenjepisov, ki so jih napisali njegovi sodobniki, kot npr. Johannes Salisbury; še več pa je opisov njegove mučeniške smrti. Med najbolj znanimi je drama Umor v katedrali pesnika T. S. Eliota.

Beatifikacija: Za svetnika ga je tri leta po smrti, 21. februarja 1173, uradno razglasil papež Aleksander III.

Goduje: 29. decembra.

Misel: »Prišli smo, da trpimo, ne zato, da se bojujemo, in bomo sovražnika premagali bolj s trpljenjem kakor z bojem.«