V uvodni besedi v knjigi Tomaža Simčiča 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika je Sergij Pahor zapisal, da je z velikim zanimanjem prebral to Simčičevo raziskavo o nastanku in razvoju Svetega Antona Novega, največje župnije v tržaški škofiji. »Ni me vleklo samo zanimanje, pač pa tudi skoraj veselo pričakovanje, ker je cerkev sv. Antona Novega župnija mojega otroštva in tudi mladosti, saj sem bil tam krščen in sem tam tudi odraščal v Dijaški zvezi, ki je bila zame prva slovenska organizacija. Tam sem ministriral pri nedeljski maši in tudi med tednom, ko je potekal ves obred še v latinščini (še danes znam na pamet confiteor).« Študentsko organizacijo je ustanovil Jože Prešeren, prvi povojni slovenski duhovnik pri Sv. Antonu, in jo tudi vodil skupaj s sobratoma Ivanom Vrečarjem in Jožetom Jamnikom, ki je skrbel za žensko vejo.

V knjigi je obilica do zdaj neznanih podatkov

Zapisal je, da je vsebina Simčičeve raziskave prekoračila njegova pričakovanja, ker je v njej našel kopico podatkov, ki so mu potrdili marsikaj, kar je doslej samo domneval. Simčičeva študija je morda prvi poskus resne in temeljite obravnave nastanka župnije, ki sama po sebi ponazarja rast in nagel razvoj mesta v 19. stoletju. Trst se je takrat že rešil utesnjenosti srednjeveškega obzidja in je silil na pretežno s Slovenci obljudeno okolico. Raziskava nam postreže z obilico do zdaj neznanih podatkov in predstavlja, ne samo s cerkvenega vidika, dragocen pogled v tržaško preteklost.

Je bila župnija sv. Antona Novega že ob nastanku na pol slovenska?

Nesporno je, da so bili mnogi v arhivih zakopani podatki spregledani, morda celo hote zamolčani. Na to s posebnim poudarkom opozarja pisec, ki ga je presenetila opazna prisotnost slovenskega življa med verniki že ob ustanovitvi župnije leta 1777 v središču mesta. Zaradi tega se sprašuje, ali ni bila župnija sv. Antona Novega pravzaprav že ob nastanku na pol slovenska župnija, kjer so se zbirali k molitvi in bogoslužju Slovenci prav z mestnega roba in okolice, povečini kmetje in vrtnarji. Skromno in neizobraženo ljudstvo ni bilo vredno velike pozornosti in simpatije (sam takratni škof si je privoščil definicijo »popolaccio«), a vendar pri cerkvenih oblasteh ni bila preslišana skrb za pridiganje, obrede in verouk v slovenščini. Tudi civilne oblasti so pokazale prve znake zanimanja za kulturno rast ljudstva.

Cerkev Novega svetega Antona na koncu kanala do morja. Foto: Ivo Žajdela

Bogate opombe, citati in izvirni dokumenti

Simčičevo pisanje se po uvodnem prikazu premakne v drugo polovico 19. stoletja, ko je Trst zaradi železnice postajal velemesto. Kljub asimilaciji je bilo Slovencev vedno več, istočasno se je porajala in utrjevala narodna zavest in kmalu tudi nacionalizem z napetostmi, ki jih je ta prinašal in ki so dolgoročno bile in so še danes za Slovence zelo neugodne.

V nadaljevanju Simčič prikazuje zgodbo svetoantonske župnije in slovenske prisotnosti v njej kot zgodbe celotne slovenske skupnosti z viški in problemi, ki jo osvetljuje z bogatimi opombami, citati in izvirnimi dokumenti. Ti bodo dragoceni vsakomur, ki bo hotel to obdobje poglabljati in sploh obravnavati tržaško stvarnost in njeno preteklost.

Raziskava je od Simčiča terjala veliko dela in časa

Toda Simčič na zadnjih straneh svojega spisa razmišlja tudi o sedanjosti. O sedanjosti in prihodnosti slovenske skupnosti, ki se vsako nedeljo zbira pri Sv. Antonu Novem in katere številčnost je vedno manj obetavna. To razmišljanje je pravzaprav pravi vzgib za celotno raziskavo, ki je od Simčiča terjala veliko dela in časa, a daje njegovemu naporu s tem zaključnim poglavjem še poseben pomen in občo veljavo.

Avtor se spričo krize Cerkve, sekularizacije in razvrednotenja tradicije ter splošne miselne zmede trpko sprašuje, ali je res napočil zaton krščanstva. Ob besedah starih in sodobnih mislecev, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem in stimulirajo nadaljnje razprave, dodaja Tomaž Simčič svoje tehtne misli brez receptov z ugotovitvijo da gre rešitev iskati v iskrenem in poglobljenem odnosu z Bogom.

Avtor razmišlja tudi oskrbi za prihodnost slovenske skupnosti

Prvotni nagib za sestavo spisa o slovenski skupnosti, ki se zbira k molitvi v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu, ni bila radovednost o njeni preteklosti, ampak skrb za njeno prihodnost, je v uvodu zapisal avtor knjige Tomaž Simčič, ki doda, da ga je k pisanju spodbudila želja, da bi o postopnem šibenju tradicionalnih oblik krščanske verske prakse, kakršnemu smo priča v našem ožjem, a tudi širšem okolju, razmišljal v duhu razbiranja »znamenj časov«, o katerem je pisal že evangelist Matej (Mt 16, 3), v novejših časih pa zlasti papež Janez XXIII.

Zgodba svetoantonskega občestva zanimiva tudi kot študijski primer

Avtorjevo pozornost je pritegnila okoliščina, da se je svetoantonska krščanska skupnost oblikovala ravno v času, ko se je, po prevladujoči katoliški interpretaciji, začel proces, imenovan sekularizacija. S tem izrazom običajno označujemo postopno ločevanje »svetega« od »svetnega«, umikanje »svetega« iz javnega v zasebno življenje. Ta proces traja še danes in je po mnenju nekaterih mislecev pripeljal do točke, ki naj bi jo bilo mogoče opredeliti celo kot »konec krščanske civilizacije«. Le 18 let je namreč preteklo od prve maše, darovane v prvotni cerkvi sv. Antona v »novem« ali »Terezijanskem« mestu (1771), do izbruha francoske revolucije (1789), do prelomnice med starim in novim svetom, med svetom, ki ga je urejalo zavezništvo med »prestoli« in »oltarji«, in svetom, slonečim na individualnih svoboščinah in politični demokraciji. Zato se mu je zdelo, da bi utegnila biti več kot 250-letna zgodba svetoantonskega občestva zanimiva tudi kot študijski primer, ki bi nam lahko bil v pomoč pri boljšem razumevanju časa, v katerem živimo danes.

Dosedanje publikacije Slovencev pri Novem sv. Antonu ne obravnavajo

Znanstvene zgodovinopisne obdelave župnija Novega sv. Antona in njena slovenska komponenta še nista doživeli. V italijanščini je izšlo nekaj krajših publikacij s pregledom glavnih mejnikov v zgodovini župnije s posebnim ozirom na gradnjo, arhitekturne in vsebinsko-teološke značilnosti sedanje cerkvene zgradbe iz leta 1842. Med njimi izstopata zlasti razpravi prof. Giuseppeja Cuscita in mons. Gaetana Tumie, ki bežno omenjata tudi slovensko prisotnost v župniji. Pomembne podatke o cerkvi Novega sv. Antona vsebuje tudi knjižica, ki jo je z doprinosom več piscev uredil mons. Giovanni Grego, svetoantonski župnik v letih od 1929 do 1970. Omenjene knjižica pa Slovencev ne obravnava.

Dr. Jože Prešeren, svetoantonski dušni pastir med letoma 1945 in 1987

Slovenski prispevek k življenju župnije Novega sv. Antona niti med slovenskimi raziskovalci doslej ni bil deležen posebne pozornosti. Nekaj osnovnih podatkov je v tem oziru leta 1975 v svoji zgodovini Marijine družbe Marije milostljive zabeležil dr. Jože Prešeren, ki je bil družbin voditelj in obenem svetoantonski dušni pastir med letoma 1945 in 1987. Dobrih deset let kasneje je ob 40. obletnici povojne obnovitve javnega slovenskega cerkvenega petja izšla priložnostna publikacija, za katero sta Tomaž Simčič z Marijan Kravos prispevala krajši pregled delovanja slovenske verske skupnosti pri Novem sv. Antonu od začetkov do naših dni. V njem sta objavila nekaj arhivskih dokumentov iz prvih desetletij delovanja župnije.

Najstarejša še obstoječa slovenska organizirana skupnost v tržaškem mestnem središču

Že zgolj vzorčni obisk tržaškega škofijskega in državnega arhiva je takrat pokazal, da je ohranjeno gradivo na temo svetoantonske župnije in tudi njene slovenske skupnosti presenetljivo bogato, je zapisal avtor. Ko se je po vrsti let znova lotil iskanja po arhivih, je kmalu našel nekaj novih dokumentov, ki so ga spodbudili, da je s pisanjem nadaljeval, a se z ozirom na obilico razpoložljivega gradiva, katerega natančna preučitev bi terjala večletni napor, pri delu tudi omejil. »Nastal je torej spis, katerega vsebina je kljub mojim prvotnim namenom sicer pretežno zgodovinska, ni pa to znanstvena monografija. Morda bi ga označil kot kratek 'pregled' dveh stoletij in pol slovenske prisotnosti pod svetoantonskima turnoma, kot serijo slik iz življenja skupnosti, ki se je tu zbirala k molitvi in ki je pravzaprav najstarejša še obstoječa in delujoča slovenska organizirana skupnost v tržaškem mestnem središču.«

Hommage tistim, ki so 250 let v tej osrednji tržaški cerkvi v slovenskem jeziku molili ...

Hkrati želi biti ta knjiga tudi skromen hommage tistim, ki so 250 let v tej osrednji tržaški cerkvi v slovenskem jeziku molili, prepevali, poslušali homilije, prejemali zakramente, dan za dnem, nedeljo za nedeljo obhajali evharistijo, slovensko be­sedo branili, ko je bila ogrožena, jo ohranili do danes. »Želi biti tudi priložnost za razmišljanje o vsebini, ki jo namenjamo besedam in besednim zvezam krščanstvo, krščanske vrednote in krščanska etika ter njihovi povezanosti z usodo občestev, ki se nedeljo za nedeljo na Tržaškem, v zamejstvu, v osrednjeslovenskem in v širšem prostoru zbirajo pri 'lomljenju kruha' (Apd 2, 46). Brez omenjenih občestev si namreč krščanskih vrednot pa tudi naše prihodnosti ne znam predstavljati.«