Leta 2016 je izšla zajetna knjiga Gorenjske družine v 18. stoletju. Mnogim je »zaigralo srce«, ko so ugotovili, da se v knjigi nahaja zapis o njihovem priimku, mogoče tudi o njihovih prednikih. Knjiga predstavlja prvi popis prebivalstva na Slovenskem, ki je bil narejen leta 1754. Ob prebiranju se nam oriše sestava oziroma obseg takratnih družin in vasi, krajev. Vsekakor pa je pomemben tudi podatek o gospostvu, kateremu je bila podložna posamezna družina. Levji delež pri pripravi knjige je prispeval arhivar Nadškofijskega arhiva v Ljubljani Tone Krampač, ki upa, da bo prebiranje spodbudilo bralca, da bo podatke pridobljene v knjigi poskušal preveriti in dopolniti v matičnih knjigah. Podatki iz popisa so lahko orientacija pri natančni sestavi družinskega drevesa ali drugih znanstvenih raziskavah.

Ste verjetno največji poznavalec matičnih knjig pri nas. Kakšna je bila pot do sem?

Pred skoraj dvajsetimi leti (avgusta 2017 bo dvajset let) sem prvič prestopil prag Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Takratni vodja arhiva me je poklical, da bi za eno leto, kolikor naj bi bila odsotna takratna uslužbenka, pomagal pri delu s strankami. Do takrat sploh nisem vedel, da obstajajo tudi matične knjige. Delo z raziskovalci, ki so bili v veliki večini iskalci svojih prednikov, me je pripeljalo do matičnih knjig. Le te sem kmalu vzljubil in danes si ne predstavljam dela brez njih. Z leti sem si nabiral izkušnje in pred tremi leti sem uspešno zagovarjal magistrsko nalogo prav s področja matičnih knjig. Matične knjige so časoma postale del mojega življenja in delo z njimi me navdušuje in osrečuje.

Zakaj so matične knjige pomembne?

Matične knjige so zelo pomembne saj izpričujejo obstoj nekega naroda. Čeprav jih danes v več kot 90 % uporabljamo za iskanje svojih prednikov, imajo velik pomen tudi v drugih zgodovinskih in znanstvenih raziskavah. Bogastvo matičnih knjig je tako rekoč neizmerno; majhen, na videz neuporaben podatek je v očeh znanstvenika ali raziskovalca lahko pomemben pokazatelj zgodovinskega dogajanja v času in prostoru.

Za nepoznavalca je delo v arhivu morda »nezanimivo« ali celo nepotrebno. 

Delo v arhivu sem mi je kot študentu in absolvent teologije zdelo zelo nezanimivo in dolgočasno. Vedno sem imel predstavo, da je to delo v nekem skladiščih, kjer se arhivisti srečujejo z veliko prahu in prekladanjem različnih dolgočasnih dokumentov. Ampak, prav matične knjige so spremenile moje predstave o pasivnem in dolgočasnem arhivskem delu. Vsakodnevno delo mi je omogočalo, da sem v njih odkrival bogastvo različnih podatkov. Mnogi sodobni zgodovinarji in drugi znanstveniki arhivov sploh ne obiskujejo oziroma se to zgodi zelo poredko. Morda zato, ker menijo, da je vse napisano v knjigah. Sam menim, da bi morali že na fakultetah vzpodbuditi študente, da pogosteje obiskujejo arhive in se dela z arhivskim gradivom ne bi »bali«. Je pa res, da so nekateri pač še vedno prepričani, da se zgodovina začne šele z drugo svetovno vojno. Starejša obdobja pa – kot da ne obstajajo in niso pomembna. Toda prav iz izkušenj z arhivskim delom lahko rečem, da je bogastvo arhivov tudi za starejša obdobja izjemno in nam lahko odgovori na prenekatero vprašanje sodobnega časa.

Kaj vas pri delu z matičnimi knjigami najbolj pritegne? Presenečenj z odkritji je gotovo veliko?

Lahko rečem, da so me matične knjige zasvojile in z njimi praktično diham oziroma živim. Vsekakor je zame največji uspeh in zadovoljstvo, ko skoraj iz nič ali zelo malo podatkov, najdem podatke o obstoju neke osebe. Takih zahtev je zadnje čase veliko, saj se ljudje obračajo name pri reševanju težav v zemljiški knjigi, kjer je velikokrat zapisana oseba le z imenom in priimkom. To so zame pravi »detektivski« izzivi in do sedaj mi jih je v veliki večini uspelo tudi uspešno razrešiti. Prav tako pa moje zadovoljstvo in užitek predstavljajo družinska drevesa. Mnogim sem sestavil družinska drevesa v celoti ali pa obstoječe že sestavljene še dodatno dopolnil. Ko si vpet v to delo iskanja prednikov, se velikokrat v mislih preseliš v tisti čas in ga poskušaš razumeti. Ob delu z matičnimi knjigami sem odkril mnoge zanimivosti. Naj navedem le eno: V eni od matičnih knjig je župnik zapisal za svojega predhodnika, da je bil »osel«, saj je tako grdo zapisoval matične knjige, da je njegove zapise zelo težko prebrati. Zapis je bil seveda v latinščini. Prav tako pa ne manjka tudi tragičnih dogodkov, predvsem v mrliških knjigah.

Pravkar je izšla zajetna knjiga Gorenjske družine v 18. stoletju. Knjige se bo gotovo razveselilo veliko ljudi?

Močno želim, da bi pričujočo knjigo vzelo v roke čim več ljudi. Mnogim bo »zaigralo srce« ko bodo ugotovili, da se v knjigi nahaja zapis o njihovem priimku, mogoče tudi o njihovih prednikih. Knjiga predstavlja prvi popis prebivalstva na Slovenskem, ki je bil narejen leta 1754. Ob prebiranju se nam oriše sestava oziroma obseg takratnih družin in vasi, krajev. Vsekakor pa je pomemben tudi podatek o gospostvu, kateremu je bila podložna posamezna družina. Upam, da bo prebiranje spodbudilo bralca, da bo podatke pridobljene v knjigi poskušal preveriti in dopolniti v matičnih knjigah. Podatki iz popisa so le orientacija pri natančni sestavi družinskega drevesa ali drugih znanstvenih raziskavah.

Rokopisna besedila iz pred več kot dvesto let ste transkribirali. Za laika je to nerešljiv problem. Kako vam uspeva?

Že prebiranje podatkov iz matičnih knjig je zame poseben izziv. Zapisi so velikokrat zelo nečitljivi, še prav posebej v obdobju pred jožefinskimi reformami, to je pred letom 1784. V tistem času so zapisi v povedni obliki oziroma v obliki stavka in seveda v latinščini. Mnogi obiskovalci arhiva me poznajo, kot zelo vztrajnega in natančnega pri prebiranju posameznih zapisov v matičnih knjigah. Priznam, da sem pri transkripciji oziroma prepisovanju zelo užival in bilo mi je v čast, da sem lahko to delo opravil. Mnogokrat sem porabil veliko časa, da sem razvozlal posamezne besede. Predvsem na začetku vsakega popisa posamezne župnije sem imel nekaj težav, dokler se nisem navadil pisave popisovalca, potem sem kmalu »padel noter« in branje je postalo lažje in hitrejše.

Arhivar Tone Krampač (2025). Foto: Ivo Žajdela

V takšno delo je bilo vloženega veliko truda, tudi prostega časa?

Po obsegu knjige lahko ugotovimo, da je bilo vloženega veliko truda in časa. Za transkripcijo 24 župnij, ki sestavljajo knjigo, sem porabil več kot tri leta. Zaradi natančnosti, zahtevnosti in predvsem popolne zbranosti pri delu, transkripcije nisem mogel opraviti v času službe, ampak v svojem prostem času, predvsem ob večerih in prostih koncih tedna. Mislim, da bi bilo delo oziroma transkripcija veliko težja, če tega ne bi delal s srcem in osebnim zadovoljstvom.