Založba Beletrina je izdala zgodovinski roman mariborskega pisatelja Toneta Partljiča Veter z vzhoda (leta 2021 je izdala njegov roman Ljudje z Otoka), v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se je podal v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju.

Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti ...

Ko so komunisti slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji

Tone Partljič je ob izidu novega romana povedal: »Čeprav sem star 'le' osemdeset let, čutim, kadar grem prek mosta, da je v meni vsa Drava, ki je že v tisočletjih stekla skozi naše mesto proti vzhodu, da me obkroža tisoč let in več let našega Maribora ... Na severu se včasih vidi sij, z zahoda zmeraj 'dol po Dravi' pihljajo sape; gor po Dravi pa z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so 'komunisti' slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah in mestu, ko so Primorci prinesli nekaj sape kraške burje, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti; v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja ...«

O času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili ...

Za zgodbo si je izbral leto 1934, ko so v mestu pokopali generala Maistra, na Dunaju ubili Dollfusa in v Marseillu kralja Aleksandra. »Toda tudi v romanu ne moreš pisati o minulih časih in vetrovih brez junakov, ki imajo imena; torej Maistrove vdove, stare nemške gospe, ki je po letu 1918 ostala v Mariboru, ne moreš pisati brez delavcev v tekstilnih tovarnah in železniški koloniji, brez mladih fantov in deklet, očetov in mam, Primorcev, ki niso marali bučnega olja, brez profesorjev, sodnikov in policistov ...

Njihove obveznosti, skrbi, solze, drznosti, zmote in vizije sem 'spravil' v teh nekaj sto strani, da bi nas tudi danes morda zanimale, privabile solze in nasmeh, opozarjale, kadar slišimo daljni grom in sporočale o malih in velikih smrtih, pa tudi o lepih pesmih klopotcev, listju na vejah, ki se v jeseni tako lepo pobarva, o Dravi in času, ki teče in nič ne reče. Pa sem poskusil vseeno nekaj reči o tem času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili, se bali, politizirali in umirali kakor mi danes.« Partljič je znova mojstrsko naslikal usode malih ljudi v primežu kolesja zgodovine in doživeto razkril še en obraz Maribora, ki smo ga do zdaj poznali le iz učbenikov ali pričevanj.

Tone Partljič VIR: Wikipedia

Odkar je upokojen, piše obsežnejše prozne knjige

Tone Partljič, leta 1940 v Mariboru rojeni pisatelj, je začel dvajsetleten v šestdesetih letih pisati predvsem krajšo socialno in satirično prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere, Ščuke pa ni, En dan resnice in Moj ata, socialistični kulak, so igrali po vsej Jugoslaviji. Za Kulaka je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najteže nasmejati vedno nekam žalostne in malce jezne Slovence. Nekaj navdiha za komedijo je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejše prozne knjige, najraje romane.

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro na petindvajset strelov 

Založba Beletrina je ponatisnila znameniti roman Vitomila Zupana Menuet za kitaro na petindvajset strelov. Dvodelna avtobiografska pripoved govori o oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, v kateri se prvoosebni pripovedovalec Jakob Bergant - Berk poda v boj, ki ga vse bolj doživlja kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Roman s svojo razdrobljenostjo in večplastnostjo preslikava človekovo dojemanje v času vojne – in postane labodji spev lažnemu blišču boja in junaštva. Kultni roman je prvič izšel leta 1975 in bil doslej preveden v nemščino, italijanščino, španščino, angleščino, albanščino, madžarščino in srbohrvaščino.

Menuet za kitaro velja za najpomembnejše Zupanovo delo

Avtor spremne besede Matevž Kos ob tem dodaja: »Menuet za kitaro danes velja za najpomembnejše Zupanovo delo. Po moji presoji mu konkurirata vsaj še romana Potovanje na konec pomladi in Komedija človeškega tkiva. Pisateljev – po večini avtobiografski – opus je sicer obsežen in raznovrsten; kronologija nastajanja njegovih del, ki ni enaka časovnici njihovega izhajanja, je precej zapletena, predvsem pa so ta še zdaj, več kot petintrideset let po pisateljevi smrti, težko ulovljiva v nekaj priročnih literarnozgodovinskih oznak. Na nesrečo učbeniškega arhiviranja in na srečo radovednega bralca, kajpada.

Zupanov protagonist, nekakšen avtorjev dvojnik, je ves čas zasledovalec samega sebe: v predvojnem meglenem mestu, vojnem pragozdu – Berk, glavna oseba Menueta, svojemu odhodu v partizane pravi »ekspedicija v pragozd« –, v povojni zaporniški celici ali, potem ko je spet postal svoboden človek, v apokalipsi vsakdanjosti. To so tudi pota romanov, ki jih izrisuje pustolovsko pero Vitomila Zupana. In na tej poti pripada Menuetu za kitaro prav posebno mesto. Če zraven dodamo še Pavlovićevo ekranizacijo romana, tj. film Na svidenje v naslednji vojni, toliko bolje.«

Vitomil Zupan

Snov za svoja dela je črpal iz lastnih doživetij

Vitomil Zupan (1914–1987) je bil pisatelj, pesnik, dramatik in esejist. Snov za svoja dela je črpal iz lastnih doživetij in iz literature, ki jo je prebiral. V njegovem širokem in raznovrstnem romanesknem opusu tako izstopajo dela z avtobiografsko noto: Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Komedija človeškega tkiva.