Primer odpira tudi širše vprašanje: kako je mogoče, da se trgovina z ljudmi in prisilno delo dogajata v državi, ki jo pogosto dojemamo kot varno? »Največkrat se ljudje na splošno ne zavedamo, da se zlorabe in trgovina z ljudmi dogaja tudi v Sloveniji, velikokrat na zelo prikrit način,« so za naš medij poudarili v Slovenski karitas. Podobno pravijo tudi v Društvu Ključ: »Izkoriščanje delavcev je v Sloveniji mnogo bolj prisotno, kot pa se to zdi splošni javnosti ali kot je zabeleženo v uradnih statistikah.«

Obljubljali so jim tisoče evrov, končali pa za ograjo tovarne

Ko so uslužbenci Finančne uprave Republike Slovenije 13. oktobra v Trimlinih pri Lendavi odkrili nezakonito tovarno cigaret, niso naleteli zgolj na obsežno črno proizvodnjo tobačnih izdelkov. V približno 2500 kvadratnih metrov veliki hali nekdanjega kompleksa Nafte Lendava so našli tudi 34 ljudi, ki so tam živeli in delali v skrajno nečloveških razmerah. Policija jih obravnava kot žrtve trgovine z ljudmi.

Med njimi je bilo 33 državljanov Paragvaja in en državljan Bolgarije, ki so upali na boljše življenje. Obljubljali so jim pošteno delo v tovarni in mesečni zaslužek do deset tisoč evrov. Toda resničnost je bila povsem drugačna. 

Po prihodu v Zagreb jih je neznanec s kombijem odpeljal proti Lendavi. Med vožnjo so morali molčati in ne gledati voznika, nekateri pa so morali ležati na zadnjih sedežih. V tovarni so jim odvzeli mobilne telefone, jim prepovedali zapuščati poslopje in kakršenkoli stik z zunanjim svetom, tudi z družinami.

Dvanajst ur dela, brez plačila in možnosti pobega

Delali so po dvanajst ur na dan, vendar za svoje delo niso prejeli plačila. Bivali so v prenatrpanih prostorih brez dnevne svetlobe in ustreznega prezračevanja. Dva delavca sta si morala deliti eno ležišče, sanitarnih prostorov je bilo premalo, hrane pa pogosto niso imeli dovolj. Zaradi izpostavljenosti tobaku in kemikalijam so se večkrat počutili omotične. 

Ker prostori niso imeli oken, so sčasoma izgubili celo občutek za čas in niso več vedeli, ali je zunaj dan ali noč. Tovarno je obdajala dvojna ograja, območje pa je bilo pod videonadzorom. Zaradi strogega nadzora niso videli možnosti, da bi lahko pobegnili.

Policija preiskuje sum trgovine z ljudmi in davčne zatajitve v okviru mednarodne hudodelske združbe. Doslej je identificirala dva slovenska osumljenca, preiskava pa še poteka. 34 delavcem so trenutno zagotovili varnost in nastanitev.

Izkoriščanje je v Sloveniji bolj razširjeno, kot si predstavljamo

Da trgovina z ljudmi ni pojav, ki bi se dogajal zgolj v oddaljenih državah, opozarjajo tudi v Slovenski karitas. »Na tem področju dela Slovenska karitas že 20 let in vedno znova smo žalostno presenečeni nad vsem, česar so sposobne kriminalne združbe in tudi posamezniki, ki si lastijo človeka kot predmet in želijo z njim zaslužiti,« je pojasnil Danilo Jesenik Jelenc, sodelavec v programu OŽTL (Oskrba žrtev trgovine z ljudmi v Republiki Sloveniji).

Podobno opozarjajo v Društvu Ključ – centru za boj proti trgovini z ljudmi. Po njihovih opažanjih je izkoriščanje delavcev v Sloveniji precej bolj razširjeno, kot se zaveda javnost in kažejo uradne statistike. »Delavci so izkoriščani v različnih panogah, predvsem v gradbeništvu, kmetijstvu, avtoprevozništvu in turizmu,« je pojasnila Polona Kovač Javh iz društva.

Nekatera podjetja in delodajalci ravnajo izredno neetično in v tujcih ne vidijo človeka z dostojanstvom, ki je enako ustvarjen po Božji podobi kot oni sami. Hitro se zgodi zdrs, da je vse dovoljeno, samo da prinašajo zaslužek. (Danilo Jesenik Jelenc)

»Gre predvsem za tuje delavke in delavce, ki se v državah, od koder prihajajo, zadolžijo za zelo visoke zneske, govorim o več tisoč evrih, da lahko pridejo delat v Slovenijo. Tu pa jih čakajo zlorabe, izkoriščanje, človeka nevredni bivalni pogoji, dolge ure dela, ki niso plačane ali pa je plačilo bistveno nižje od dogovorjenega. Ker pogosto prebivajo v prostorih, ki jih zagotovi delodajalec, si ne upajo oditi in poiskati pomoči, saj verjamejo, da se bodo brez denarja, brez znanja tujega jezika ter tudi brez statusa znašli na cesti,« razloži.

Nekatera podjetja in delodajalci v tujcih ne vidijo človeka z dostojanstvom

V društvu poudarjajo, da za takšnimi praksami stojijo ljudje, ki zaradi želje po večjem dobičku brez težav izkoriščajo najbolj ranljive. »Ker so od t. i. delodajalcev odvisni, ker so zadolženi, ker ne poznajo zakonodaje, svojih pravic, ker se doma njihove družine zanašajo na denar, ki naj bi jim ga poslali, v situacijah, tudi ko čutijo, da niso v redu, da so izkoriščani, predolgo vztrajajo.« 

V Slovenski karitas opozarjajo, da so žrtve na področju prisilne prostitucije pogosto osebe, »ki imajo za sabo travmatično otroštvo, ki so bile zlorabljene, ali ki pridejo iz okolij, kjer nimajo nikakršnih možnosti za dostojno življenje ali so kako drugače ranljive. Velikokrat tovrstne žrtve spremljajo tudi težave v duševnem zdravju.«

Pri prisilnem delu so še posebej izpostavljeni tuji delavci, ki imajo slabe pogoje za življenje v matični državi. ki ne poznajo svojih pravic in načina življenja v Sloveniji ter nimajo razvite socialne mreže. »Nekatera podjetja in delodajalci ravnajo izredno neetično in v tujcih ne vidijo človeka z dostojanstvom, ki je enako ustvarjen po Božji podobi kot oni sami,« poudarjajo.

VIR: Slovenska karitas

Izkoriščanje ni vedno vidno: na kaj moramo biti pozorni?

V Društvu Ključ dodajajo, da izkoriščanja pogosto ni mogoče neposredno opaziti, zlasti če z osebo nimamo vzpostavljenega določenega odnosa. Žrtve so lahko nadzorovane, ne govorijo jezika države, v kateri živijo, in so vidno v slabem fizičnem stanju.

V Slovenski karitas opozarjajo, da so alarm predvsem omejevanje svobode gibanja in komuniciranja z okolico, odvzem osebnih dokumentov, ponižujoče ravnanje ter različne oblike nasilja. Ob tem poudarjajo, da ni nujno, da gre v vsakem takem primeru za trgovino z ljudmi, zagotovo pa gre za hudo zlorabo, ki zahteva ukrepanje. »Če se ne želite obrniti neposredno na Policijo, se lahko obrnete tudi na Karitas,« poudarjajo.

Karitas žrtvam trgovine z ljudmi nudi varno zatočišče in podporo

Ko žrtev trgovine z ljudmi zapusti okolje izkoriščanja, njena stiska še ni končana. Pred njo je pogosto dolga pot okrevanja in ponovnega vključevanja v družbo. Potrebuje predvsem varnost, podporo in ljudi, ki jim lahko znova zaupa. 

Na Karitas žrtvam zagotavljajo pomoč in namestitev. Izvajajo krizno namestitev za moške, ženske in otroke na več skrivnih lokacijah, in sicer za obdobje do največ 30 dni. »Izvajamo ga v sodelovanju z ministrstvom, s Policijo in z drugimi organizacijami v Sloveniji in tujini,« razloži Jelenc. Program omogoča zaščito, umik iz nevarnega okolja, razmislek in okrevanje.

Izkoriščanje delavcev je v Sloveniji mnogo bolj prisotno, kot pa se to zdi splošni javnosti ali kot je zabeleženo v uradnih statistikah. (Polona Kovač Javh)

V času namestitve posameznikom nudijo psihosocialno pomoč in svetovanje, prehrano ter osnovno materialno oskrbo. Pomagajo jim pri prevajanju, tolmačenju, urejanju statusa in svetovanju v jeziku, ki ga razumejo. Skupaj z njimi ocenijo njihove materialne in socialne možnosti ter načrtujejo nadaljnje korake. Nekateri se odločijo za vrnitev v izvorno državo, pri čemer jim prav tako pomagajo. »Dodatne specifične oskrbe in podpore so deležni otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi. Zagotavljamo tudi stalno telefonsko dežurstvo,« dodaja.

Delo je zahtevno tudi zaradi varnostnih okoliščin, saj so v ozadju izkoriščanja pogosto kriminalne združbe ali posamezniki s kriminalnim ozadjem. Zato je treba glede na oceno ogroženosti zagotoviti dodatno varnost tako za žrtve kot za strokovne delavce in prostovoljce.

Človekovo dostojanstvo ne sme biti odvisno od tega, od kod prihaja

Ob vse večjem številu tujih delavcev v Sloveniji se postavlja tudi vprašanje, kakšen odnos do njih imamo kot družba. Tujih delavcev ne smemo obravnavati kot ljudi, ki v naši družbi nimajo mesta. »Resnica je taka, da naše gospodarstvo in javne storitve kljub vsem ukrepom države ne bodo zmogli pokriti potreb po delavcih. Če ni gospodarstva, ni davkov in ni storitev, ki jih vsi pričakujemo od države. Po svojih močeh jih sprejmimo v naše župnije in skupnosti in jim pomagajmo, da se bodo pri nas počutili sprejete,« poziva Jelenc ter doda: »Še posebej v zadnjem času beležimo naraščajoč dotok delavcev iz Azije, predvsem s Filipinov, Kitajske, iz Nepala in od drugod. Podjetja in agencije jih tudi same novačijo in vozijo v Slovenijo.«

VIR: Slovenska karitas

Ob tem opozarja, naj ne nasedamo populističnim izjavam, ki za težave družbe krivijo migrante. Pomembno je, da migracije sprejemamo bolj usmerjeno in skrbimo za varnost, vendar pri tem ne pozabimo na človeka. »Predvsem pa je pomembno, da vsakega človeka dobronamerno pogledamo v oči in videli bomo, da nas ne loči prav veliko stvari in pogledov. Vsi si želimo miru, normalnih pogojev za življenje, sprejetosti in napredovanja naših otrok,« spomni.

V Društvu Ključ posebej izpostavljajo element rasizma. »Dojemanje vseh ljudi kot enakovrednih, vrednih dostojanstva, odpre oči za boljšo zaznavo zlorab in izkoriščanja. Ob doživljanju tujcev in tujk kot manj vrednih dostojnega dela, plačila, spoštljivega odnosa, pa po drugi strani do premika k spoštovanju dostojanstva vseh ljudi ne bomo uspeli priti.«

Svetnica, ki je izkusila grozote trgovine z ljudmi

Cerkev ob tem posebej izpostavlja življenjsko zgodbo sv. Jožefine Bakhite, sudanske redovnice, ki je sama izkusila krutost trgovine z ljudmi. Po navedbah Vatican News se je rodila leta 1869 v Darfurju v Sudanu. Ko je bila stara približno devet let, so jo ugrabili trgovci s sužnji. Njeno otroštvo se je tako čez noč spremenilo v leta trpljenja. Večkrat so jo prodali in preprodali, njeni gospodarji pa so jo fizično in psihično zlorabljali. Zaradi travmatične izkušnje je celo pozabila ime, ki so ji ga dali starši. Ugrabitelji so ji nadeli ime Bakhita, kar pomeni »srečna«.

Sv. Jožefina Bakhita. FOTO: Wikipedia

Njena življenjska pot se je začela spreminjati, ko jo je kupil italijanski konzul Callisto Legnani in jo pozneje odpeljal v Italijo. Tam je spoznala sestre kanosijanke, se začela seznanjati s krščanstvom in leta 1890 prejela zakramente krsta, birme in prvega obhajila. Ob krstu je dobila ime Jožefina. Pozneje je vstopila v redovno skupnost kanosijank, kjer je preživela preostanek življenja. 

»Če bi srečala tiste moške, ki so me ugrabili ali celo tiste, ki so me mučili, bi pokleknila in jim poljubila roke, kajti če se to ne bi zgodilo, danes ne bi bila kristjanka in redovnica,« je takrat dejala. Umrla je leta 1947 v kraju Schio v Italiji zaradi pljučnice.

Papež sv. Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 2000 razglasil za svetnico. Danes je sv. Jožefina Bakhita tudi simbol cerkvenega prizadevanja za odpravo trgovine z ljudmi. Njen god obhajamo 8. februarja, ko Cerkev zaznamuje tudi svetovni dan molitve in ozaveščanja o trgovini z ljudmi.