Tri velike vrline

»Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi, in delati dobro tistim, ki delajo zlo. Te tri vrline rojevajo še tri višje vrline: ne videti hudobije drugih rojeva ljubezen, mirno prenašati, kar se zgodi, rojeva krotkost, delati dobro tistim, ki delajo zlo, pa rojeva mir.« Navedeno misel avtorjev Kalista in Ignacija (od 11. do 12. stoletja), ki sem jo našel v Filokaliji (tj. zbirka spisov o askezi, molitvi in čuječnosti), sem objavil na svoji Facebook strani. Kar hitro se je pod objavo pojavilo nekaj komentarjev. Neka gospa je na primer napisala, da ji je ta misel zelo všeč, dodala pa je vprašanje: »Le kako človek 'pridobi' te vrline?« Na to vprašanje bom poskušal odgovoriti v nadaljevanju članka, najprej pa h komentarju, ki se zdi bolj oster: »Zato pa nam vladajo komunisti že 74 let.« Nekdo, ki je to napisal, je v gornji misli dveh 'ljubiteljev dobrega in lepega' (kar pomeni izraz filokalija) očitno videl poziv k neki izkrivljeni krščanski ponižnosti, ki se ne zna upreti in postaviti za svoj prav, poziv k pasivnosti, umiku iz javnega življenja in podobno. No, sem si mislil, ko bi le kristjani živeli omenjene tri vrline, ko bi jih le živeli zadnjih 74 let! Pot do njih namreč nikakor ni lahka. Nasprotno, prav krvava je: »Daj kri in prejmi Duha,« je vzkliknil neki stari puščavnik. Ogromno duhovnega napora in boja čaka tistega, ki bi rad živel navedene tri duhovne drže, ki razsvetljujejo naše srce. Dar solza Avtorja iz Filokalije sta si misel, ki jo je seveda navdihnil Jezusov govor na gori (prim. Mt 5–7), sposodila pri svetem Izaku Sirskem, velikem krščanskem mistiku iz 7. stoletja, potomcu tistih Ninivljanov, ki so se spreobrnili po Jonovi pridigi. Izak Sirski v duhu večstoletnega izročila pravi, da se vse začenja z jokom nad lastnimi grehi, se pravi s skrušenostjo. Za ta dar najprej prosimo v molitvi, kakor lepo pravi Evagrij Pontski v svojem traktatu O molitvi: »Najprej moli, da prejmeš solze, da bo prek skrušenosti omehčal trdosrčnost, ki je v tvoji duši, in boš, ko izpoveš Gospodu svojo nepostavnost in zanjo obtožiš sebe, deležen Njegovega odpuščanja.« Stari molivci in asketi so imeli dar solza za veliko milost. Povezovali so ga z blagrom iz Jezusovega govora na gori: »Blagor žalostim (tistim, ki žalujejo), kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Človek žaluje in joka, ker se zaveda, da je grešnik. Izrek iz puščave govori o nekem starcu, ki je obsodil in odpodil brata, ki je padel v greh. Tega starca je oče Pojmen poklical k sebi, in ko sta se pozdravila, mu je Pojmen rekel: »Dva človeka sta živela na istem kraju in oba sta imela mrliča. Eden je pustil svojega mrliča in šel objokovat mrliča tega drugega.« Ko je starec to slišal, so ga besede zbodle in se je spomnil tega, kar je storil, ko je obsodil brata. Razumel je namreč, da je sam grešnik (ima svojega mrliča), pa se ukvarja z grehi (mrličem) bližnjega. Izak Sirski je označil meniha (in na neki način vsakega kristjana) za »človeka, ki je sposoben skrušenosti, skesanosti«, za nekoga, ki joka nad svojimi grehi. Takole piše: »Vsi svetniki so odšli s tega sveta v boleči skrušenosti. Če so oni trpeli v skesanosti in če so bile njihove oči polne solza vse do smrti, kdo od nas naj bi ne jokal? Menihu so solze vir tolažbe. Kdor ima mrtvega v svoji hiši, tam pred seboj, mu ni treba naštevati razlogov, zakaj naj bi jokal. Če ima kdo dušo mrtvo zaradi svojih grehov, kako ne bo jokal v navzočnosti Njega, ki je zanj najdragocenejši zaklad na zemlji? Zato nenehno prosimo Gospoda za dar solza. Če bomo prejeli to milost, največjo in najodličnejšo med vsemi darovi, bo s solzami naše srce postalo čisto. Prek skrušenosti namreč pridemo do čistosti duše.« Pot do čistosti srca Skrušenost je torej po besedah svetega Izaka pot do čistosti srca. Kakšno pa je znamenje, da je naše srce čisto? Kdaj bo človek vedel, da je njegovo srce doseglo čistost? Izak odgovarja: »Kadar človek vidi (motri) lepe vse ljudi in se mu nihče ne zdi nečist ali umazan (pokvarjen), tedaj je njegovo srce v resnici čisto. Kako bi se sicer mogla izpolniti beseda Apostola: 'Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Flp 2,3), če človek ni prišel do tega, kaj je pisano: 'Čistim je vse čisto' (Tit 1,15)?« Ne morem, da ne bi navedel še Izakovega odgovora na vprašanje, kaj pomeni čistost. »Čisto je srce, ki je polno usmiljenja do vsega ustvarjenega. Usmiljeno srce gori v ljubezni do vsega stvarstva, do ptic in zveri, do demonov in do vsake ustvarjenine. Kadar misli nanje, kadar jih vidi, njegove oči točijo solze. Tako močno, tako strastno je njegovo sočutje, da se njegovo srce lomi, kadar vidi zlo in bolečino tudi najmanjšega ustvarjenega bitja. Zato nenehno moli s solzami za vse sovražnike resnice in za vse, ki mu delajo hudo, da bi jih Bog varoval in jim odpuščal. Moli celo za kače, v svojem neizmernem usmiljenju, ki se rojeva v njegovem bogopodobnem srcu.« Čisto srce ne vidi hudobije drugih, ker mu je vse čisto. Pri tem ne gre za neko površinsko gledanje; na tej ravni seveda človek vidi vse, kar se dogaja okrog njega. A človek, ki je po-stal Bogu podoben, vidi bogopodobnost tudi v drugem človeku, vidi lepoto ustvarjenih bitij, ki so vredna ljubezni in usmiljenja. Tako so pripovedovali o puščavniku svetem Makariju Velikem, »da je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal.« Resnični molivec, ki je s solzami skesanosti očistil svoje srce, se ima z besedami Evagrija Pontskega »za enega z vsemi, saj je prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe«. Ko vidi grehe drugih, v skrušenosti joče, kakor bi bili njegovi. V tej solidarnosti s svetom, v tej odgovornosti, ki jo človek čistega srca čuti do vseh in vsega, se verjetno skriva pomen besed velikega Dostojevskega, da je namreč »vsak od nas pred vsemi glede vsega kriv«. Naj nam navedene besede in zgledi svetih motrilcev Boga prebujajo željo po tem, da bi rasli v smeri treh omenjenih duhovnih drž iz Filokalije.

Dostop do članka (47174)

Tri velike vrline

Tri velike vrline

Poletni tabor Vere in luči v Kančevcih

ŽIRI – Peš k Mariji na Trško Goro

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.