Drug drugemu lahko kaj povemo samo, če se pogovarjamo, pogovarjati pa se ne moremo, če se ne poslušamo. Drug drugega, vzajemno. S poslušanjem mislim tudi slišanje in upoštevanje slišanega po svojih najboljših razsodnih močeh. Tudi to je seveda smiselno, kadar je vzajemno. Naše medsebojno poznavanje, pa tudi razumevanje sveta tako ni samo stvar inteligence in izobrazbe, temveč še bolj stvar etike. V tem je na kratko povzeta vsa krhkost sveta, ki ga nosi pogovor: sveta demokratične kulture. Njegova nemoč pred sofistiko, propagando, egoizmom in nasiljem. Njegov edini temelj in argument je skoraj smešno preprost in povsem obče dostopen: praktično spoštovanje resničnosti, ki je pač tu in je ne morem v celoti obvladovati, še manj pa postavljati po svoji zamisli. In to zadeva tako odnos do drugega kot do samega sebe.

Vrednost življenja v resnici, za katerega se je zavzemal Václav Havel, ni konvertibilna v nobeno drugo vrednost: politično, ekonomsko, znanstveno, umetniško ......