Zahodni svet je tudi zaradi nje zajel okrepljen val politične korektnosti, v upanju, da bo to preprečilo »trumpe« v prihodnosti. V glavnem je bilo preslišano opozorilo ameriškega politologa Francisa Fukuyame, po katerem je Trumpov uspeh pred osmimi leti pokazal razpoko med liberalnim in demokratičnim polom sodobnih liberalnih demokracij. V prvem je idejno močna manjšina, ki je narekovala javne vsebinske poudarke, v drugem večina volivcev, ki se ni uspela dovolj prilagoditi novim zaželenim trendom.

Trumpova vrnitev kaže, da je bil odgovor liberalnega pola, kot ga je poosebljal Trudeau, napačen. Podcenil je občutje navadnih ljudi in precenil lastno moč. Zato se zdijo občutki pred drugim Trumpovim mandatom drugačni kot pred prvim. Morda se motim, vendar se mi zdi, da ga veliko ljudi dojema kot trenutek, ko bi se lahko začelo nekaj novega. Ob slikanjih katastrofičnih scenarijev se marsikje oglašajo izrazi previdnega upanja. Še pred nekaj tedni se je zdela premoč sodobnih liberalnih pogledov na družbena vprašanja v naših družbah nesporna in mnogi smo se že sprijaznili, da bomo z njo živeli še dolgo.

A od novembra naprej se kaže, kako krhka je bila ta premoč in kako utrujeni so od nje veliki deli ameriške (in z njo evropske) družbe. Omenjeno so očitno začutili gospodarski mogotci in nenadoma začeli zapuščati tonečo ladjo, čeprav so ji pred leti sploh omogočili, da je zaplula na odprto morje. V skladu s tem je Trump že med decembrskim obiskom v Parizu doživel nekaj podobnega »kronanju«, česar si ob začetku njegovega prvega mandata ne bi mogli predstavljati.

V tem, da se Donald Trump v ZDA vrača na položaj predsednika, pri severnih sosedih Kanadčanih pa se predsednik vlade Justin Trudeau poslavlja, je veliko simbolike.

Kristjan preobratu ne bi smel pripisovati razsežnosti, ki jih nima. Zanj zaslužnih hkrati ne bi smel premikati na vzvišene položaje, saj jim ne pripadajo. O tem so veliko povedali že krščanski misleci iz pozne antike, ko so svarili pred pripisovanjem božanskih atributov vladavini pokristjanjenih cesarjev. Izkušnja je (žal?) pokazala, da je Avguštinov hladnejši odnos do takšnih cesarjev ustreznejši od navdušenja stoletje starejšega Evzebija iz Cezareje, ki je od blizu gledal Konstantinovo javno spreobrnitev.

Donald Trump nam primeren pogled pravzaprav lajša. Njegov življenjepis pač ni življenjepis politika, ki bi svoje odločitve sprejemal iz globokega, dolga desetletja gojenega prepričanja. Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da je že pred svojo prvo kandidaturo preprosto zajahal konja razpoloženja dobršnega dela ljudi, nad katerim so drugi zamahovali z roko. Zato njegovega pomena za ameriško politiko ne gre podcenjevati. Pokazal je, da je uglajena konservativnost iz bližnje preteklosti v zadnjih dveh desetletjih povsod na zahodu vse bolj podobna Trudeaujevemu programu, ne zmore zbrati dovolj volivcev za večino. In se naslonil na družbene skupine, ki ji niso bile dosegljive.

Čisto na začetku pa čaka novega starega predsednika velikanska preizkušnja. Ob odnosu do Ukrajine se bo najbolj pokazalo, iz kakšnega testa je. Bo nasedel prividu o lastni mogočnosti, o kateri mu sedaj šepetajo mnogi, in še hujši utvari, da si svet lahko deli z drugimi mogočneži? Ali pa bo uvidel ilovnate temelje imperija v Kremlju, ki uporablja domnevne krščanske svetinje zgolj za zavajanje razočaranih zahodnjakov? Od njegove izbire je zelo odvisno, ali bo ob njem zgrajeni politični projekt kaj trajnejši od projekta Justina Trudeauja.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (4/2025).