V našem domu imamo en televizijski zaslon – v dnevni sobi. In ko je prižgan, ga redko gledata manj kot dve osebi.

Televizija je v službi nas, ne mi v službi televizije. S tem mislim, da je prižgana izključno takrat, kadar jo gledamo. In gledamo jo malo. Otroci so včasih redno pred spanjem pogledali 5-minutno večerno risanko, zdaj se le še sem in tja kdaj pozimi spomnijo na to pravico. Raje skupaj gledamo dokumentarne filme, prenose športnih dogodkov, včasih tudi informativne oddaje, zadnje čase zlasti športno rubriko. Ob vseh teh vsebinah se z otroki veliko pogovarjava: kaj so v dokumentarcu pokazali, česa ne? Zakaj so o določenem dogodku na poročilih poročali točno tako, kot so? Zakaj pri športu pogosto pokažejo samo uspehe, ne pa napornih treningov, let odrekanj, neuspehov, porazov? Funkcija ogleda z zamikom je pri tem zlata vredna.

Gledanje televizije je, skratka, vedno družaben dogodek. Tudi če z možem le pogledava film ali serijo. Kadar jo gledava z otroki,...