Sedim za mizo. Mož gre mimo mene in me vpraša: »Kaj delaš?« Ko je že za mojim hrbtom, odgovorim: »Nič. Zapisujem svoje misli.« Iz njega pride prhajoč zvok, za katerega vem, da ni njegov, ampak iz prejšnjih generacij, star stoletje in več. Zvok, ki ga dobro poznam tudi iz okolja, iz katerega izhajam. Brez besed mi govori: »Loti se že pametnega dela. Kaj pa bo iz tega, da sediš in pišeš? Haha, zapisuješ svoje misli, kakšen nesmisel!«

Včasih sem že takoj, ko je mož prišel domov, vstala...