Kot vsi ljudje na tem območju je tudi sam v stalni pripravljenosti, je 44-letni cerkveni dostojanstvenik pojasnil v pogovoru za spletni portal mednarodne agencije za pomoč Cerkvi v stiski: »Sinoči so bombe padale nekje zelo blizu. Vem, da ne bom slišal izstrelka, ki me bo zadel. Če slišim eksplozijo, to pomeni, da sem še vedno živ,« je pojasnil škof Hončaruk.

Pogosto podeljujemo zakramente, predvsem spoved. To je povsem nova izkušnja, drugačen način življenja. Zjutraj vstanem in zavestno pomislim na to, da sem živ.

Pretres prvih dni vojne je minil, zdaj pa vlada nenehna napetost, saj so ljudje ves čas pripravljeni na nenadno in nepričakovano smrt, je pojasnil škof. »To pomeni, da pogosto podeljujemo zakramente, predvsem spoved. To je povsem nova izkušnja, drugačen način življenja. Zjutraj vstanem in zavestno pomislim na to, da sem živ.«

Rimsko-katoliška škofija Harkov-Zaporožje pokriva skoraj celotno ozemlje Ukrajine vzhodno od reke Dnjeper. Trenutno skoraj 1.000 kilometrov dolga vojna fronta skoraj v celoti leži na ozemlju škofije. Mesta so nenehno obstreljevana, življenja tamkajšnjih prebivalcev v stalni nevarnosti.

Ljudje poskušajo živeti normalno življenje, čeprav je vojna v našem mestu še kako navzoča.

Napadi na Harkov se dogajajo »dopoldne, popoldne in ponoči«, poroča škof Hončaruk. Po nekaterih ocenah je mesto skoraj v celoti uničeno, infrastruktura naj bi bila uporabna le še v okoli 15 odstotkih. »Toda infrastruktura deluje, vzdrži vse obremenitve,« je pojasnil škof. Trgovine so delno odprte, elektrika, plin, voda, odvoz smeti in celo objekti, kot so bolnišnice, delujejo. Delo v tovarnah in podjetjih, kjer je to le mogoče, se nadaljuje. Šole in univerze so doslej delovale prek spleta: »Ljudje poskušajo živeti normalno življenje, čeprav je vojna v našem mestu še kako navzoča.«

Življenje kljub vojni

Nadaljuje se tudi cerkveno življenje. »Duhovniki in verniki so na svojih mestih, molitev se nadaljuje, prav tako vsakdanja bogoslužja v župnijah,« je dejal škof: »Naša Cerkev stoji ob strani ljudem, ostarelim in otrokom, prav tako pa pomaga vojakom, ki branijo našo domovino.«

Cerkev razdeljuje pomoč, vključno s potrebščinami za otroke, in hrano, »ali pa smo preprosto na voljo za pogovor«, je opisal škof Hončaruk. Konkretne razmere v vojni so za vsako družino in vsakega posameznika drugačne: »Če je hiša nepoškodovana, imaš kje živeti, če imaš delo, imaš denar.« Včasih pa ljudem ostane le to, kar imajo tisti trenutek na sebi, je dejal škof: »In če so bili ob tem še ranjeni ali poškodovani …«

Lažje je živeti z obstreljevanjem, v nenehni nevarnosti, kot pa izkušati življenje beguncev.

Po besedah škofa Hončaruka patri marijanci in predvsem območna Karitas v Harkovu skrbijo tudi za številne razseljene ljudi, ki prihajajo v mesto iz uničenih okoliških vasi, čeprav je tudi mesto tarča nenehnega obstreljevanja. Več kot polovica prebivalcev je pobegnila iz Harkova, predvsem tisti, ki nimajo denarja, vendar se zadržujejo na tem območju, je dejal škof: »Nekateri se vrnejo, ker je, kot pravijo, lažje živeti z obstreljevanjem, v nenehni nevarnosti, kot pa izkušati življenje beguncev.«