Ukrajinsko romanje po križevem potu

Slovenska karitas, ki v mesecu maju obeležuje 35-letico delovanja, je ob sofinanciranju Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS in zbranih darov v akciji »Stopimo skupaj za Ukrajino« od začetka vojne 2022 namenila finančno in človekoljubno pomoč v vrednosti 5,4 mio EUR in pomagala 9.300 družinam. Gre za največjo humanitarno pomoč, namenjeno tujini, akcija pa se nadaljuje. Našo pomoč ljudje prejemajo po ukrajinski Karitas Spes. Njen izvršni direktor, nekoč aktivni udeleženec ukrajinske pomladi, je ob obisku Slovenije iz prve roke spregovoril o sadovih te pomoči in svojem videnju razmer. Slovenija je v primerjavi z velikimi državami, ki pomagajo Ukrajini, majhna. Kaj vam pomeni to sodelovanje? Najprej bi se rad zahvalil Slovenski karitas za povabilo. Že od začetka ruske invazije na Ukrajino leta 2022 pri Karitas Spes nismo imeli priložnosti za obisk, smo pa ves čas sodelovali. Sloveniji prinašam zahvalo prejemnikov pomoči in vseh svojih sodelavcev, ki jim bom posredoval, kar sem doživel: vašo neverjetno solidarnost. Ne samo to, tukaj, v Sloveniji, mi za razliko od drugod ni bilo treba pojasnjevati razlike med agresorjem in žrtvijo, razlagati ukrajinskih stališč v tej vojni, kajti vidim, da so Slovencem stvari jasne. Pravite, da je Slovenija majhna, jaz pa sem se prepričal, da je srce Slovencev zelo veliko, polno usmiljenja in bližine Ukrajincem v naši grozoviti preizkušnji. Ne samo srca, tudi svoje roke ste pripravljeni deliti z nami. Skupaj s slovenskimi dobrotniki, s Slovensko karitas, Ministrstvom za zunanje in evropske zadeve smo storili res veliko dobrega. Kljub temu je naša pomoč verjetno le kapljica v morju. Kakšen pomen ima slovenska pomoč na terenu? Ni kapljica, Slovenija je eden izmed naših največjih partnerjev. Od začetka vojne leta 2022 smo od Slovenske karitas in od Ministrstva za zunanje in evropske zadeve prejeli pomoč v vrednosti neverjetnih 5,4 milijona evrov. Če ste kot država majhni, je vaša podpora velika. Še posebej nam veliko pomeni, da je Slovenija z nami že od začetka vojne. Kot kristjani vemo, da je bližina enako pomembna kot pomoč. Na terenu nam veliko pomeni Cash assistance program, pomoč v denarju, s katerim si ljudje sami kupujejo to, kar potrebujejo. Ko smo pozneje analizirali, kako so ta denar porabili, smo ugotovili, da je več kot 60 % prejemnikov kupilo hrano in zdravila. Nekdo bi posumil na nevarnost, da bodo denar porabili za drugotne namene in da jim je bolje poslati potrebščine, ampak naša izkušnja pravi drugače: bolj pomembno je pustiti ljudem svobodo in spoštovati njihovo dostojanstvo, kakor jih siliti v dolge čakalne vrste. Zelo prav nam je prišla vaša pomoč v zimskem času. Kot veste, Rusija uničuje javno infrastrukturo in ljudje pozimi ostajajo brez gretja. Treba je vedeti, da je v ukrajinski kulturi močna navezanost na domače korenine in starejši ljudje kljub nevarnosti ne želijo zapustiti svojih domov, tudi če ostanejo brez gretja. Zato smo mnogim z agregati in drugimi rešitvami pomagali, da so ostali na domovih. Izjemno dragocena je pomoč s projektom »Letovanje mladih iz Ukrajine v Sloveniji«. Prejeli smo veliko navdušenih odzivov. Vojaški kaplan mi je prenesel besede nekega vojaka, čigar otrok je bil na počitnicah v Sloveniji: »Od začetka vojne se moj otrok še nikoli ni toliko pogovarjal z menoj, kot se po vrnitvi iz Slovenije. Kar ni mogel nehati navdušeno naštevati spominov o vaši gostoljubnosti, lepoti vaših krajev, kako so se imeli lepo …« Tudi sam sem bil vesel tega vtisa, kajti počitnice pri vas niso blagodejne samo za otroke, temveč za vso njihovo družino. Našim branilcem na fronti je v veliko tolažbo, kadar vedo, da se njihovi otroci počutijo dobro. Ali se Ukrajinci tudi sami angažirajo v solidarnosti in dobrodelnosti? Se angažirajo. Zame je čudovito videti, kadar se tisti, ki prejemajo pomoč, dajo na razpolago in pomagajo drugim. Naj navedem kakšen primer. Ko je bila leta 2023 bombardirana Nova Kahovka, jez na reki Dneper, zato je poplavilo ogromno domov, so verniki tamkajšnje škofije Odesa rekli: »Pomoč iz Evrope še dolgo ne bo prišla, dajmo mi zbrati potrebno pomoč.« In temu so se pridružile vse župnije. Ko so bile velike poplave po Evropi, so se tudi naši škofje odločili za nabirko. Bil sem ganjen, kajti dobro vem, da naši ljudje niso pri denarju. Kljub temu so ukrajinski rimokatoličani – skupaj nas je samo tristo tisoč – zbrali 41.000 evrov. Velik izraz notranje solidarnosti je prostovoljno delo ljudi za Karitas-Spes. Že na začetku vojne, ko sem bil v Harkovu ob prihodu prvega tira s higienskimi pripomočki, sem videl ne samo ogromno ljudi, ki so zavihali rokave pri razdelitvi, temveč tudi našega škofa, ki je skupaj z njimi garal. Kako pristopate k zdravljenju duševnih ran vojne? Večina naših projektov vsebuje psihološki del. Toda moram povedati, da to ni lahko. Vojna zadaja vedno nove psihične travme, drugo za drugo, in naši ljudje morajo z njimi živeti, jih ne pozdravijo. Veste, zgodi se raketni napad v Harkovu, kmalu še hujši v Sumiju, po tleh ležijo mrtvi in hudo poškodovani ljudje, vsak dan v zraku žvižgajo sovražnikovi droni … Travmatizirani smo znova in znova. Seveda skušamo psihološko podpreti ljudi, zlasti otroke. Zakaj sem prej dejal, da je dragoceno, ko ukrajinskim otrokom organiziramo letovanje pri vas in drugod po Evropi? Prav zato, da vsaj za nekaj časa pozabijo na vse te sirene, drone, policijske ure in da vsaj nekaj dni doživijo drugačno družbo: družbo v miru. Ko je okoli sto otrok v božičnem času pisalo pisma Miklavžu, ga večina ni prosila za telefon ali kako stvar, temveč za mir, pa za očeta ali brata, da ne bi umrli na fronti. Vseeno smo jim podarili tudi kakšno igračo in se z njimi fotografirali. Toda ko smo gledali te fotografije, nas je nekaj pretreslo: niti en otrok se ni smejal. Takrat sem spoznal: telesno so še otroci, toda v srcu so že odrasli. Morali so, spoznali so življenje in smrt. Toda jaz še verjamem, da se tudi po zaslugi počitnic v Sloveniji ti otroci vojne lahko še vrnejo v otroštvo. Mnogih ran vojne se ne da pozdraviti s psihološko pomočjo. Ljudje si zastavljajo globlja, velika vprašanja, na katera lahko najdejo odgovor le v veri Cerkve, in to jim naše Cerkve zagotavljajo. Pretreslo nas je, ko smo slišali, da je 19. septembra 2023 raketa uničila skladišče Karitas-Spes v Lavovu z veliko zbrane pomoči. Kako ste to doživeli? Tisto skladišče je služilo kot eden izmed logističnih centrov za vso Ukrajino in je bilo lep primer sodelovanja z zasebnim sektorjem, saj so nam skladišče odstopila podjetja, ki so tam imela svoje prostore. Nikjer v bližini ni bilo ničesar vojaškega. Ko sem šel po napadu pogledat te ruševine, me je nekaj res prizadelo. Našli so ostanke ruskega drona, ki je uničil skladišče. Na enem kosu kril se je videl tovarniški napis »Ne bratj« – ne se dotikati. Sovražnik pa je napis spremenil v »Ne bratja« – nismo bratje. Zame je bil to opomin, da smo v vojni, in če so bili pripravljeni pred tem raketirati bolnišnico v Kijevu, niti nam ne bo prizaneseno, saj je v ozadju ista diabolična strategija. S katerimi izzivi se trenutno soočate? Eden največjih je izguba upanja. Ljudje ne verjamejo več, da bo bolje. Ob tem poskušamo nuditi več kot pakete – bližino, toplino, človečnost. Drugi izziv je preselitev ljudi z nevarnih območij in zagotovitev dostojnega bivanja. V sodelovanju s Slovensko karitas smo ustvarili prostore, kjer lahko družine nekaj časa živijo v miru. Zahteven izziv je rehabilitacija ljudi. V vseh naših centrih smo uredili bivališča, kjer starši ali stari starši skupaj z otroki lahko preživijo nekaj časa. Tudi obnova domov je ogromen zalogaj. Ljudje ne želijo stran, a nimajo strehe, oken … Skušamo zagotoviti vsaj najnujnejše. Očitno je, da ne pomagate samo svojim. Kako sodelujete z drugimi krščanskimi cerkvami? Ukrajina je strpna država, vajena sožitja. Med vsemi sodelavci in prostovoljci Karitas-Spes je rimokatoličanov manj od ljudi drugih denominacij: največ je pravoslavnih, nato protestantov, imamo tudi grkokatoličane … Znotraj organizacije je pomembnejše to, da delimo skupne vrednote. Karitas je odlično okolje za razvoj ekumenizma, ker uporabljamo isti jezik – jezik ljubezni, usmiljenja in ta jezik nima meja. Zdi se mi, da je to Božji jezik. Podobno opažam v stikih z različnimi politiki ali ljudmi, ki jim pomagamo. Ko me kdo vidi v katoliški obleki, sploh ne pomisli, da pomagam le katoličanom. Predvsem skušam nuditi človeško bližino. Tako Bog odpre srce. Če se koga dotakne, mu potem povem kaj več o svoji veri. Kako sodelujete z vladnimi inštitucijami in kakšen je njihov odnos do Cerkve? Odvisno. Razmere v Ukrajini na tem področju se spreminjajo in niso brez težav. Trenutno me predstavniki oblasti pogosto sprašujejo o stališčih naše Cerkve. Pravijo, da je papež izjavil to ali ono, kar jim ni bilo najbolj všeč … Ni mi lahko odgovarjati. Toda že dvakrat sem se osebno srečal s papežem Frančiškom in z gotovostjo lahko zatrdim: papež je na naši strani! Slabi odnosi med krščanskimi cerkvami ali znotraj Cerkve so vedno pohujšanje za družbo, toda mi kot Karitas-Spes, skupaj z večjo grškokatoliško Karitas Ukrajine, predstavljamo največjo dobrodelno mrežo v državi in smo lepo povezani, to ljudje vidijo, to pričuje. Nekoč v prihodnosti se bodo spraševali, kako se je Katoliška Cerkev odzvala na vojno, takrat, mislim, da bo dejavnost naših dveh Karitas najboljši odgovor. Vojni ni videti konca. Ukrajina je odločena povrniti zasedana ozemlja, toda pri tem izgublja veliko človeških življenj. Mnogi analitiki se sprašujejo, ali bo zmogla, ali ima smisel vztrajati pri tem cilju? Že naši predniki so se borili proti tej ideologiji. Moj pradedek je bil izgnan v Sibirijo. Drugega so razlastili in likvidirali, ker je bil premožen. V preteklosti so nas ruske oblasti vedno preganjale. Spomnim se mladosti, ko nisem mogel govoriti ukrajinsko, ker so te sicer imeli za zaostalega, s podeželja, za drugo- ali tretjerazrednega. Da bi se temu izognili, so Ukrajinci raje uporabljali ruščino. Teh travm je veliko v našem narodu, ki doživlja preganjanje že od začetkov. Zato Ukrajinci preprosto nimamo izbire. Če se nehamo braniti in podležemo predlogom navideznega premirja, se bo sovražnik po treh, šestih ali dvanajstih mesecih vrnil z novimi napadi. Jedro spora v tej vojni ni ukrajinsko približevanje Evropi ali Natu, kot mnogi napačno mislijo. Jedro spora je goli obstoj Ukrajine kot samostojne države in naroda. To lahko preverite v ukrajinski zgodovini, npr. v primeru holodomora. Tam ni šlo za nič drugega kakor za poskus množičnega izničenja Ukrajincev, še ena izmed diaboličnih vojn zoper nas. Mi nimamo izbire. Zato se ljudje v Ukrajini ne pritožujejo zoper vojno, kajti vsi vedo, zakaj se borimo. Se pa morda pritožujejo zaradi posameznih poveljnikov, generalov, včasih tudi zaradi predsednika Zelenskega, ampak vsem je kristalno jasno, kdo je agresor. Ali lahko govorimo o kakšni pozitivni posledici te krize, npr. ali je ukrajinski narod bolj zedinjen? Mislim, da ni bolj zedinjen. Ljudje so razdeljeni v skupine. Razlika je, ali si z vzhoda Ukrajine, kjer je vojna, ali z zahoda. Razlika je, ali je tvoj sin umrl na fronti, ali pa je na varnem nekje v zahodni Evropi. Ukrajinci po Evropi ne čutijo, da so se dolžni vrniti in braniti domovino, tisti, ki so ostali, pa pri tem polno sodelujejo. Na teh delitvah moramo tudi kot Cerkev še veliko delati. Kot pozitivno pa vidim to, da nihče nima več dvomov, kdo je naš prijatelj. Videli smo namreč, koliko solidarnosti nam izkazuje Evropa. Vidim tudi veliko večjo narodovo aktivnost, kar je tudi pozitivno, saj se je velik del družbe odzval dejavno: kot vojaki, kot prostovoljci v vojski ali kot humanitarni prostovoljci. To se mi zdi pomembno. Kaj lahko kot verniki in kot Cerkev storimo, da bo čim prej prišlo do miru? Ne dosti, vajeti odločanja niso v naših rokah, toda mislim, da je naša molitev zelo pomembna. Zakaj? Ker opažam, da ne gre preprosto za vojno med Rusijo in Ukrajino, temveč za vojno med krivičnim in pravičnim, med lažjo in resnico. Kot rečeno, položaj Cerkve v Ukrajini ni lahek, kajti stališče Svetega sedeža ni jasno, zato ukrajinsko javno mnenje o Cerkvi ni ugodno. Kadar je Cerkev zedinjena v stališčih, je to dobro, toda kadar so stališča tako različna, to ni najbolje. Toda vemo, kaj nas uči Sveto pismo: tam, kjer je razdor, je zraven satan. Zato pri tej vojni ne gre zgolj za prepir med sosedi. Satan nas vse skuša razdeliti, da se nam je težko poenotiti. Iz tega vidimo, da gre za dogajanje v duhovnem svetu: za duhovni boj. Geslo svetega leta je Romarji upanja. Kako vi osebno ohranjate upanje? Pogosto premišljujem postaje križevega pota. Kar doživljamo, je romanje po poti križa. Zdi se mi, da smo zdaj pri Pilatu – svet si umiva roke. A ne dvomim v vstajenje. Če bi, bi postal Juda. In Slovenci ste na našem romanju križa kot Veronika in Simon iz Cirene – spremljate nas, blažite rane, pomagate nositi križ. Bo ta lepa povezava med Ukrajino in Slovenijo ostala? Ostala bo za vedno, ker je zasidrana v srcih ljudi. Otroci, ki zdaj prejemajo pomoč, bodo nekoč prostovoljci, sodelavci, voditelji. Ta zgodba bo ostala v njihovih srcih, saj je vaša solidarnost znamenje Božje bližine v najbolj temnih trenutkih našega naroda. Kaj bi za konec želeli od srca sporočiti bralcem? Rad bi se še enkrat zahvalil za vso vašo solidarnost in prosil, da nam še pomagate. Lahko nam zaupate, kajti zdaj smo se s Slovensko karitas še bolj zbližali in se odlično razumemo! S tem nas boste podprli na našem romanju upanja.

Dostop do članka (47174)

Ukrajinsko romanje po križevem potu

Ukrajinsko romanje po križevem potu

Slovenija je v primerjavi z velikimi državami, ki pomagajo Ukrajini, majhna. Kaj vam pomeni to sodelovanje?

»Sveti Jurij pomlad nosi … «

Ševčuk pri papežu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.