Umetnik narodopisne stroke

Družina in velika vojna Maksim Gaspari se je v letu 1907 študijsko izpopolnjeval v Münchnu. Njegov ilustratorski talent se je v tem času v polnosti izrazil v ilustracijah Poezij Dragotina Ketteja, kjer so se pesniške stvaritve prepletle z likovnimi interpretacijami v izvrstno skupno umetnino. Konec leta 1908 se je preselil v Ljubljano, ki je ostala njegov dom do konca življenja. Tu sta si z ženo Fani, rojeno Wurzer v Bistrici v Rožu, ustvarila družino, imela sta otroke Otona, Vido in Bredo. Družino je preživljal s poučevanjem kot učitelj risanja na I. državni gimnaziji in na Strokovni nadaljevalni šoli za vajence grafičnih obrtov. Na Umetniški šoli Probuda je tri leta poučeval risanje narodnega ornamenta. Po očetu je imel italijansko državljanstvo, zato med 1. svetovno vojno ni bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. To obdobje je izkoristil zlasti za ustvarjanje zbirke razglednic, na katerih je etnografsko motiviko inovativno povezal s prizori z bojišč. Drugo in tretje desetletje 20. stoletja sta bili klasičen čas Gasparijevega slikarstva, ki se ni poskušalo uveljaviti ob slovenskih impresionistih in vseh drugih umetnostnih tokovih, ki so z mlajšo generacijo prihajali na Slovensko. Vsakdanje življenje kot motiv Večina motivov likovne produkcije Maksima Gasparija sega na področje kulture in načina vsakdanjega življenja kmetstva, torej tematike, s katero se je etnologija prvenstveno ukvarjala do 60. let 20. stoletja. Njegova povezanost z etnološko vedo ima tudi povsem logičen okvir, saj je od leta 1929 pa vse do upokojitve leta 1948 deloval kot restavrator in risar v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Odhajal je na teren, zlasti v Belo krajino, ki je slovela po najbolj živem izročilu, risal je arhitekturo, noše in šege. Po koncu 2. svetovne vojne je bil nekaj mesecev, do imenovanja ravnateljev ustanov, začasni delegat, torej upravnik Narodnega, Etnografskega in Prirodoslovnega muzeja, Spomeniškega urada in Državnega arhiva. Kot sodelavec Etnografskega muzeja je bil v tesnem stiku z opredmetenimi pričevanji o življenju naroda. Tako je nepo-sredno opazoval in raziskoval zgodovinski spomin na pretežno pretekle oblike kulture in načina življenja, ki so jih takrat imenovali starosvetnosti ali starožitnosti. V muzeju pridobljena znanja je s pridom uporabljal za svojo interpretacijo etnografske dediščine v različnih zvrsteh likovne ustvarjalnosti. Razisko-vanje materialnosti, ornamentike in kolorita muzejskih predmetov je prelil v številne dokumentarne risbe, spoznanja o tehniki slikanja slik na steklo, ki so ga še posebej pritegovale, in svoja pojmovanja ljudske umetnosti je objavil v muzejski znanstveni reviji Etnolog in jih lahko štejemo za njegov narodopisni manifest. »Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednosti, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči takega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, katera korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti. Našel bo priliko tihe poglobitve v lepoto ljudskih vezenin, v tipologijo in ornamentiko keramike, majolik in pečnic, slikanih kozarcev in steklenic, zanimala ga bo ljudska plastika in predmeti iz lesa, pohištvo kmečke sobe, preslice, rožnate zibelke, skrinje in kolovrati ter naša slovenska posebnost panjske končnice. Zaljubil se bo v pisane velikonočne pirhe, v kovinske umotvore, v bohkov kot in jaslice, morda pa bo predvsem njegova pozornost navezana na ljudske, živobarvane slike na steklu.« Pogledi stroke na umetnika Slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija so imenovali poet kmečkega izročila, označen je bil za kronista in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza in ustvarjalca, ki ga pozna vsak Slovenec. Kot študent slikarstva, ki je ob zori 20. stoletja na Dunaju soustanavljal umetniško društvo Vesna, je napore utiril v dve, na videz nasprotujoči si stezi – v pot iskanja čistega slovenskega likovnega izraza in v takrat moderno secesijsko oblikovanje. Večina ocenjevalcev Gasparijevega likovnega opusa je njegova dela razumela kot verodostojne podobe kmečkega življenja in narodnih bogastev, ki jih ni več, ali pa so tik pred izginotjem, in kot kroniko preteklega načina življenja. Poudarjali so strokovno dokumentarnost upodobljenih šeg in navad, noš in drugih sestavin etnografske dediščine, ob tem pa spregledovali umet-nikovo lastno opredelitev, da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo »našega narodnega življenja« in da je torej etnografsko dediščino uporabil za ustvarjanje lastnega značilnega likovnega izraza. »Folklora je silna stvar. Je to bitje in nehanje narodovega mišljenja, je kodeks, ki zaobseže narod v celoti. Kmečko življenje, ki se sicer stoletja in stoletja ponavlja po podobnih zakonih, a je vendar vedno polno in sočno, je prav za umetnika blagoslov, kajti nikoli se ne more izgubiti v prazne teoreme, v sanje, ki nimajo ne barve in ne oblike.« Strokovnjaki so spregledovali, da motivika, ki jo je črpal iz zakladnice kmečke umetnosti, šeg in navad ter ljudskih pesmi in pripovedk, z besedami etnologa Nika Kureta odraža idealizirani svet z malce prikrojeno folkloro. Tipizacija sestavin načina življenja, ki jih je študijsko raziskoval in jih nato premišljeno zasnovane uporabil za umetniško nadgradnjo, je rdeča nit njegovega likovnega izraza. Kaže se tako v krajini in oblačilnem videzu kot tudi v vseh drugih upodobljenih sestavinah, pri čemer umetnik nekatera območja Slovenije popolnoma prezre. V motiviki izrazito prevladuje alpski svet v funkciji narodno reprezentativnega območja, zato razen Bele krajine skoraj ni zaslediti sestavin iz Prekmurja, Štajerske, Dolenjske, Notranjske, Krasa in Primorske. Gorenjska kot arhetip slovenstva Kot slikar narodopisne stroke se je navdihoval pri etnografski dediščini, jo raziskoval neposredno na terenu in pred 2. svetovno vojno celo načrtoval poseben zbornik za predstavitev šeg, ki so ga še posebej zanimale. Vendar kaže opozoriti, da je bil pri izboru motivike selektiven. Pri upodabljanju posameznih šeg ni upošteval njihovih lokalnih različic, ampak se je v poglavitnem omejeval na Gorenjsko. V procesu likovne tipizacije je segal v 19. stoletje v čas oblikovanja simbolne podobe slovenstva, v okviru katerega so sestavine materialne kulture Gorenjske (npr. arhitektura in praznična noša) dobile narodno reprezentativni pomen. Izbor sestavin je temeljil na dekorativnosti, bogastvu motivike in ornamenta kot odrazu boljših gmotnih razmer in razvitosti v primerjavi z drugimi območji slovenskega etničnega ozemlja. Že kot srednješolski učitelj risanja je pripravil načrt za risanje narodne ornamentike, ki je obsegal učenje risanja ključnih dekorativnih form, kot so srčaste oblike, vrtnice, marjetice, nageljni, trta, grozdje, želod in drugo, s katerimi je tudi sam dopolnjeval izbrane likovno interpretirane narodne simbole. Kot protipol Gorenjski ga je zanimala Bela krajina, predvsem zato, ker je ta pokrajina veljala za najbolj arhaično v smislu ohranjenosti etnografske dediščine, drugačno, skorajda eksotično in hkrati tudi za deželo na meji med zahodom in vzhodom. Podobno so na pomen etnografske dediščine gledali tedanji muzealci, ki so za Etnografski muzej v času med svetovnima vojnama zbirali vešče izdelane in okrašene predmete, na primer poslikano pohištvo, barvite narodne noše, modele za male kruhke in poslikane panjske končnice, ki so jih pojmovali kot odraz narodove duše.

Dostop do članka (47174)

Umetnik narodopisne stroke

Umetnik narodopisne stroke

Družina in velika vojna

Dve desetletji vere, občestva in živega oznanjevanja

Papež na Lampedusi: postanimo jim bližnji

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.