V krščanski ikonografiji pot Jezusovega trpljenja predstavlja zadnji del njegove zemeljske drame od Pilatove hiše, trdnjave Antoniane, do vrha Kalvarije. Pot, ki po poročilih različnih piscev obsega približno 600 metrov, je različno poimenovana: kot križev pot, lat. via crucis, sveta pot, lat. via sancta, pot trpljenja, lat. via dolorosa, ali pot Kalvarije, lat. via Calvariae.

Pobožnost križevega pota, ki vernika v molitvi popelje na Jezusovo pot križa in pri njem spodbuja premišljevanje in sočustvovanje s križanim, sega v same začetke krščanstva. Že Marija naj bi po izročilu opravljala pobožnost križevega pota, ko je po Jezusovem vnebohodu obiskovala mesta sinovega trpljenja.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, prva postaja. FOTO: p. Branko Petauer

V 4. stoletju so se tja napotili prvi romarji, o čemer piše sveti Hieronim; med prvimi uglednimi obiskovalci je bila sv. Helena, ki naj bi po legendi poiskala in našla Kristusov križ. V Rim naj bi prav ona dala prenesti tudi svete stopnice, lat. Scala Sancta, iz Pilatove hiše v Jeruzalemu. Ljudje so ob raznih pobožnostih podoživljali Jezusovo pot od Pilatove hiše do Kalvarije, ki so jo simbolično razdelili na 10 do 20 postaj, v poznem srednjem veku, v času gotike, je bilo postaj tudi po 30, odvisno od pobožne pripravljenosti tistega, ki je želel ponoviti Jezusov pasijon.

Kje se prvič srečamo z upodobitvami križevega pota?

Križev pot srečamo v ciklih tudi v srednjeveških freskah; posamezni prizori, ki predstavljajo dele križevega pota, se pojavijo že v romaniki. Nekaj o njem poročajo evangeliji, a k oblikovanju postaj križevega pota so več pripomogli apokrifni evangeliji. Denimo Nikodemov, kjer najdemo poročili o sveti Veroniki in o Kristusovi trnjevi kroni, ki so mu jo, ko so ga slekli, sneli. Evangeliji o tem ne poročajo, kot tudi ne o tem, da je Jezus na tej poti ves čas nosil krono.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, šesta postaja. FOTO: p. Branko Petauer

Via dolorosa je bila upodobljena tudi na postnih prtih na Koroškem in po Evropi. Znameniti postni prt, ki je v Krki na Koroškem nastal sredi 15. stoletja, ima 51 prizorov, ki prikazujejo Jezusovo življenje od oznanjenja in rojstva do smrti. Tako bi ga lahko obravnavali tudi kot upodobitev križevega pota.

Prvi kristjani niso upodabljali Jezusovega trpljenja; zanje je bila smrt na križu nekaj nizkotnega.

Zanimivo je, da prvi kristjani, vzgojeni še v antičnem duhu, niso upodabljali Jezusovega trpljenja in še manj Jezusovo smrt na križu. Zanje je bila smrt na križu nekaj zelo bolečega, nekaj nizkotnega, saj je bila namenjena le najhujšim zločincem in je zaznamovala vso družino. Tega se zavedal tudi cesar Konstantin in že leta 315 ta okrutni način izvršitve smrtne obsodbe odpravil. A miniti je moralo nekaj rodov, da se je sramotni madež počasi izbrisal. Pomembni zagovorniki razumevanja Kristusovega križa kot simbola odrešenja so bili krščanski apologeti, sveti Tertulian (do ok. 220), Origen (do 254), Janez Krizostom (do 407) in milanski škof Ambrož (do 397). Prva upodobitev Jezusa na križu – na lesenih vratih z reliefnimi polji v rimski cerkvi Santa Sabina – je šele iz okoli leta 432. In še tu Kristus ni pribit na križu, ponazarjajo ga samo v objem razširjene roke.

Kako pa so se upodobitve spreminjale s širjenjem krščanstva?

Ko se je zgodnje krščanstvo začelo širiti med barbarska ljudstva, je bila huda ovira, kako razlagati ljudem odrešenika, vsemogočnega Boga, ki je tako ponižan končal na križu. Zato je v prvih upodobitvah Kristus na križu predstavljen kot vladar, ki vlada s križa s krono na glavi, oblečen v dolgo brezrokavo srajco, imenovano kolobion. Barbarska ljudstva so ga najprej sprejela kot kralja, ki vlada s križa.

Motiv »pietà« ni izum italijanske renesanse, ampak se je razvil v severnoevropskih deželah.

V 9. stoletju, predvsem v intelektualnih okoljih severnih samostanov in Karolingov se je vse bolj začenjala oblikovati podoba trpečega Kristusa. Vse bolj so začeli poudarjati človeško plat njegove bogočloveškosti, ki osmišlja trpljenje. Tako se v 13. stoletju izoblikuje pasijonska, trpeča upodobitev križevega pota. Vrhunec upodabljanja tega trpljenja je mrtvi Kristus v materinem naročju, t. i. Vesperbild, ki se oblikuje sredi 14. stoletja. Izredno ekspresivne upodobitve Marije, ki žaluje za sinom, se v Italiji – nenazadnje zaradi priljubljene Michelangelove Pietà – preimenujejo v pietà, ki ni izum italijanske renesanse, ampak se je razvila v severnoevropskih deželah. V renesansi so v Italiji namreč upodabljali Imago pietatis: sarkofag, v katerem je upodobljen do pasu stoječi Kristus in ob njem žalujoča angela.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, trinajsta postaja. FOTO: p. Branko Petauer

In kdaj se te upodobitve pojavijo v naših krajih?

Najstarejši pri nas ohranjeni primer ekspresivne pietà je iz Brestanice iz leta okoli 1340 in ga hrani Narodna galerija. V 15. stoletju se ti motivi tudi pri nas zelo razširijo: ohranjeni so čudoviti izdelki čeških kiparjev in ptujskogorske delavnice. Znamenita primera sta v Podsredi in kip iz Ljubečne, ki je zdaj v Poljčanah. Tudi celjska pietà, po vsej verjetnosti pripeljana iz Salzburga, ki je bil drugo žarišče prelepih svetniških skulptur.

Celjska stolna cerkev svetega Daniela, Marija z mrtvim Jezusom v naročju. FOTO: Jože Potrpin 

Pri celjski pietà, ki jo hranijo v levi kapeli stolnice, je zanimivo, da ima Marija belo naglavno ruto, na kateri so vidne Kristusove kaplje krvi – saj je stala pod križem. Pietà ne govori več o Jezusovem trpljenju ali smrti, pač pa o materinem trpljenju – prvenstveno je posvečena razmišljanju o trpljenju Božje Matere.

Kdaj pa je nastal križev pot, kot ga poznamo iz naših cerkva?

Križev pot v štirinajstih postajah, kot ga poznamo danes, so oblikovali frančiškani in ga je leta 1731 potrdil papež Klemen XII. Frančiškani so imeli pri širjenju te pobožnosti pomembno vlogo – med njimi zlasti sv. Leonard Portomavriški (1676–1751), ki je posvetil kar 572 križevih potov –, zato je znana tudi kot »frančiškanski križev pot«. Za najstarejšega takšnega pri nas velja križev pot Janeza Valentina Metzingerja (1699–1759) na Vačah. Podoben je tudi nekoliko poznejši križev pot Antona Cebeja (1722–po 1774) v Ajdovščini, ki je nastal ok. 1770. Med baročnimi je najbolj znan križev pot Fortunata Berganta (1721–1769) v stiški baziliki iz leta 1766, kjer je slikar izkazal neodvisnost od grafične predloge in je štirinajstih postaj interpretiral po svoje.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, enajsta postaja. FOTO: p. Branko Petauer

Bergantova moč je v tem, kako je znal prikazati agonijo, trpljenje, ki se stopnjuje od postaje do postaje, od prvega padca do smrti na križu. Njegov križev pot je eden prototipov vseh križevih potov, ki so pri nas v tako izvirni obliki nastali v 18. stoletju.

Zanimivo je, da so bile tudi v Ljubljani postaje križevega pota najprej v nekdanji frančiškanski cerkvi, ki je stala na prostoru današnje ljubljanske tržnice, ne v stolnici …

Frančiškani, od leta 1312 varuhi Božjega groba, so dobili častno pravico, da skrbijo tudi za križev pot. Sprva je veljalo, da je križev pot lahko v drugih cerkvah le v kraju, kjer ni frančiškanskega samostana s križevim potom. Ker so v Ljubljani bili frančiškani, ne ljubljanska stolnica ne druge takratne cerkve nimajo baročnega križevega pota. Pozneje so se pravila spremenila in je križev pot lahko v vsaki cerkvi, tudi če je v kraju frančiškanski samostan.

Upodabljanje križevega pota je bilo povezano s številnimi pravili …

Danes vidimo križev pot kot slike, vendar so nam te le v pomoč, da vemo, pri kateri postaji smo in se lahko v mislih zatopimo v premišljevanje dogodka, ki ga upodobitev predstavlja. Vendar molimo ob križu, zato je moral biti ob vsaki postaji upodobljen lesen križ – ne le naslikan –, kot ga je nosil Kristus, drugače upodobitev ni bila veljavna. V preteklosti so ta pravila zelo strogo upoštevali: tudi če je le na eni postaji manjkal križ, ker se je morda odlomil, je križev pot izgubil posvetitev. Izgubil jo je tudi, če so križev pot zaradi obnavljanja cerkve pospravili ali ga prenesli v drug prostor, v drugo stavbo. To je veljalo vse do konca 19. stoletja.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, tretja postaja. FOTO: p. Branko Petauer

Nekoč je bila ta pobožnost povezana tudi z odpustki. Ti so bili ob različnih postajah križevega pota različni, zato so se ljudje pri postajah z višjo jakostjo odpustka – pri tretji postaji »Jezus pade prvič pod križem« je bil odpustek večji kakor pri osmi, »Jezus tolaži jeruzalemske žene«, – dlje zadržali v molitvi. Zaradi tovrstnega špekuliranja so bili ti odpustki že v 18. stoletju ukinjeni.

Križev pot je moral biti razporejen vodoravno, med posameznimi postajami je moralo biti vsaj korak razmika.

Prav tako je bilo v preteklosti točno določeno tudi, da mora biti križev pot razporejen vodoravno in da mora biti med upodobitvami posameznih postaj vsaj korak razmika, saj pobožnost križevega pota opravljamo med hojo. V manjših cerkvah so skupaj upodobljene po tri postaje križevega, kar danes seveda ni moteče, a včasih ni bilo dopustno. Tudi iz teh raznovrstnih predpisov pa je razvidno, kako pomembna je bila pobožnost križevega pota.

In danes?

Danes je opravljanje križevega pota osebno dejanje pobožnosti: križev pot lahko človek opravi zase ali za verne duše v vicah, ki ga ne morejo več opravljati. Ne more pa opraviti za drugega, ki ga lahko opravi sam. S pobožnostjo križevega pota lahko človek pomaga sebi ali vernim dušam.

Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, osma postaja. FOTO: p. Branko Petauer

Upodobitve križevega pota danes sprejemamo kot nekaj vsakdanjega in nanje pogosto nismo več pozorni. Marsikdo ne ve več, koliko postaj ima križev pot, kje se začne in kje konča. Vseprisotnost in povprečna kakovost umetniških upodobitev sta križev pot nekako iztrgali iz našega razmišljanja. Šele zdaj, ko se ta pobožnost ponovno uveljavlja, doživljamo, da se upodobitev lotevajo tudi moderni umetniki. Težava pa je, da je umetnik ustvarjalec in hoče biti izviren. Pri križevem potu pa je nesmiselno iskati izvirnost. Upodobiti je treba zgodbo in kriteriji postaj so takšni, kot so. Pozornost gledalca tu ne sme biti usmerjena v umetnikovo inventivnost, ampak v zelo konkretno in določeno vsebino postaj.

Foto 118464: Fortunat Bergant (1721–1769), križev pot, bazilika v Stični, štirinajsta postaja. FOTO: p. Branko Petauer

Vendar je pobožnost križevega pota nekaj živega …

Včasih so trdili, da bi se križev pot moral zaključiti z Jezusovim polaganjem v grob. V Assisiju pa je v cerkvi svete Marije angelske 15. postaja, ko sv. Frančišek vzame svoj križ in si ga zadene na rame. Kajti kakor piše v Matejevem, Markovem in Lukovem evangeliju: »Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Zdaj smo mi na vrsti, da sprejmemo vsak svoj križ. Sam sem vedno zagovarjal, naj bo na 15. postaji upodobljen sodobni človek. Ob molitvi križevega pota namreč v sebi sklenemo, da bomo šli naprej po tej poti zveličanja.