»Umetnost ima moč celjenja ran«

Od 20. februarja bo v vseh kinematografih skupine Cineplexx, v Odiseji Ljubljana, v kinu Maribox in v vseh kinih Art kino mreže na ogled film Exodus1945: Naša kri – prvi film iz predvidene trilogije Studia Siposh. Celovečerec bo gledalce popeljal na začetek maja 1945. Med tisoči, ki zapuščajo Jugoslavijo in se umikajo proti avstrijski Koroški, sta tudi zdravnika dr. Janez Janež in dr. Valentin Meršol. Potujeta s sanitetnim vlakom, ki odrine iz Ljubljane proti Avstriji in postane prizorišče nečloveških preizkušenj in moralnih dilem, ki usodno zaznamujejo njuni usodi. Film je bil v temeljnih obrisih predstavljen v 189. številki Družinine revije Slovenski čas, tokrat pa vanj vstopamo skozi pogovor z igralcem Jernejem Kuntnerjem, ki je upodobil enega osrednjih likov – dr. Valentina Meršola. Ali vas je slovenska zgodovina, zlasti t. i. polpretekla, v šoli zanimala? Osnovno in srednjo šolo ste obiskovali še v jugoslovanskih časih, saj ste letnik 1970. Mimogrede: vse dobro za 56. rojstni dan, ki ste ga praznovali včeraj /pogovor je bil posnet 29. januarja, op. B. Š./! Hvala za čestitke! Glede zgodovine pa … Ja, od petega razreda naprej, ko je bila zgodovina samostojen predmet, smo imeli res dobro učiteljico. Zgodovina me je zanimala, vedno sem bil tudi glede tega zvedav. Seveda pa smo rasli v nekem času, ko se o »drugi plati« slovenske medvojne in povojne zgodovine v šoli ni govorilo. Tudi doma ne? Pri nas doma nismo bili nič vpeti v – če smem tako reči – domobransko zgodbo ali pa da bi bila naša družina prizadeta v vojnem in povojnem času. Imeli smo sicer enega daljnega strica, ki je bil pri hrvaških domobrancih. Šele kasneje sem izvedel, kaj to pomeni. Nazadnje se je domačim javil leta '45, potem pa so šli. In ga ni bilo več. Ali je na Teznem? Ali je prišel na Koroško, pa bil nato vrnjen? Ne vemo. A tudi ta zgodba mrzlega strica je bila daleč od nas, ni se neposredno dotikala naše družine. O tem delu zgodovine tako dolgo nisem kaj dosti vedel. Se pa spomnim nečesa: ko je bil sredi 70. let obsojen Drago Jančar /zaradi vnosa »emigrantske literature« je bil leta 1975 obsojen na leto dni zapora; op. B. Š./, se je moj oče postavil zanj in zbiral podpise. Oče je kot umetnik, igralec in pesnik zelo globoko občutil to tematiko in o njej doma tudi kaj povedal. Je pa bil čas moje mladosti glede tega res en čuden čas, kar sem malce doživel tudi na svoji koži. V osnovno šolo sem hodil v Trnovem v Ljubljani in tudi v najtršem komunističnem obdobju se je ta šola imenovala OŠ Trnovo. V zadnjih izdihljajih socializma, leta 1985, pa so jo preimenovali – očitno je to zahtevali neki radikalec! – v OŠ X. SNOUB LJ. Tega imena smo se takrat seveda vsi morali naučiti /počasi zdeklamira/: »Osnovna šola desete Slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade ljubljanske.« In to ob koncu Jugoslavije! Prej pa je bila – in seveda tudi zdaj hvala Bogu spet je – OŠ Trnovo. Vem, drobna zgodbica, ki pa tudi nekaj pove o času, ki vendarle ni tako zelo daleč. Še bliže pa je zgodba, v kateri ste se res od blizu srečali s povojnim časom. Ko je zgodovinar dr. Jože Dežman pred dvema letoma posnel dokumentarec 3450: bratomor v Jami pod Macesnovo gorico, ste za film podarili glas pripovedovalca. Kakšna je bila ta izkušnja? Strašna izkušnja! Ko sem videl ta film, sem si rekel: zdaj pa je čas za vse Slovence, ene in druge, da res stopimo skupaj in da to res rešimo: pokopljemo te ljudi in gremo naprej! Odločil sem se za sodelovanje, ker sem želel, da bi bil to moj vsaj mali prispevek k temu, da se o teh stvareh začnemo iskreno pogovarjati, da to razčistimo, da to na neki način »pozabimo« – ne v smislu izgube spomina na to, kar se nam je zgodilo, temveč pozabe zamer. Zamera ne more trajati tisočletja … In sredi tega dobite vabilo za sodelovanje v filmskem projektu Studia Siposh – vabilo, da kot igralec vstopite v tragični čas ob koncu druge svetovne vojne, ko se je svet dobesedno lomil. Ste imeli ob tem vabilu kakšen pomislek? Imate prav, res je vabilo sovpadalo s premislekom o Macesnovi gorici in o moji odločenosti, da pomagam pri tem slovenskem problemu. Po pravici povedano: saj niti ne vem več natančno, kako se je vse odvijalo. Beseda je dala besedo in dobil sem povabilo. Res pa je, da sem zaradi več okoliščin, tudi zaradi svojih let, pasal v lik dr. Valentina Meršola, prek katerega film govori o času, ko so tako rekoč vsi izgubili moralni kompas. Eni pa so ga ohranili in so bili takrat svetilniki. In so še zdaj svetilniki! Ko bodo ljudje spoznali njegovo zgodbo, bodo res šokirani: kakšne velike ljudi smo imeli med tistimi, ki so morali zapustiti Slovenijo in iti v svet. In tam so svetili naprej – a lahko bi svetili tukaj, doma … Pred gledalske oči torej film postavi svetli lik zdravnika, ki gre 7. maja 1945 z družino na sanitetni vlak z domobranskimi ranjenci in drugim osebjem. Kako ste naštudirali ta lik in igralsko vstopili v Meršolove čevlje? Pri tem mi je zelo pomagal zgodovinar Tino Mamić. Skoraj vse knjige, ki sem jih o tem prebral, mi je posodil on: od Slovenija 1945 do Rebulovega romana Ob babilonski reki. Prek teh knjig sem dobil vpogled v tisti čas. David Sipoš pa mi je posredoval knjigo Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, ki jo je napisal Janko Moder. Moder je Meršola tudi osebno poznal. Tako sem spoznal strokovno in intimno plat svojega lika. Bil je velik človek, velik um, zelo inteligenten, po drugi strani pa samo človek, kdaj preplašen, tudi preračunljiv, če uporabim malce grdo besedo. A to so bili času, ko si moral biti hiter in bister v odločitvah. Hitro sem »padel vanj« in ga vzel za svojega. In tako tudi v njegove dileme: ali ostati na sanitetnem vlaku, ki mu grozi partizansko zajetje, ali oditi z družino in drugimi na varnejše? V trenutkih, ki ga upodabljam, je bil Meršol že moralni monument. Ko sem prej govoril o določeni preračunljivosti – ja, lahko bi rekel tudi nekakšni častihlepnosti –, je to veljalo za čas njegovega strokovnega uveljavljanja. Res je, hotel je biti priznan, slaven, najboljši doktor. In je za to delal tudi kakšne kompromise. Postal je osebni zdravnik jugoslovanskega kralja in njegove družine, primarij v ljubljanskem Leonišču. A ob tem se je izoblikoval v trdnega, velikega moža in jaz ga upodabljam v času, ko zanj upravičeno velja poimenovanje slovenski Mojzes. S svojim vprašanjem pa verjetno merite na določene očitke, da je s tem, ko je skupaj z drugim zdravnikom Janezom Janežem, ki je prav tako upodobljen v filmu, zapustil vlak z ranjenci, prekršil Hipokratovo prisego. Ta očitek, ki so ga zlorabljali tudi komunisti, ni utemeljen. Hipokratova prisega je: pomagati po svoji moči v danem trenutku. Ne zahteva, da sebe žrtvuješ in greš zavestno v smrt. Seveda so lahko tudi takšne situacije, a Meršol in Janež sta s svojim umikom odprla možnost, da pomagata drugje in drugim. In to možnost sta v polnosti uresničila. Dr. Meršol tudi s tem, da je pomagal preprečiti vrnitev slovenskih civilistov iz Vetrinja v Slovenijo in tako zelo verjetno v smrt. 4. junija 1945 ga je osebno iskal general Alexander, poveljnik celotne zavezniške vojske v Sredozemlju, ki je na Koroško prišel iz italijanske Caserte. Po srečanju z Meršolom, ki je že prej generalu poslal nekaj pisem, je padla odločitev, da se civilisti ne vračajo v Jugoslavijo. Rešenih je bilo okoli 6000 ljudi. Dr. Meršol pa se je kasneje stalno spraševal, kaj bi lahko naredil, da bi rešil še več ljudi. Sindrom preživetvene krivde? Morda. A rešitev civilistov pravzaprav ni več zgodba filma Exodus1945: Naša kri, mar ne? Res ni, bo pa zgodba drugega dela trilogije. Bralcem bova tudi pustila, da lik, ki ste ga upodobili, še podrobneje sami spoznajo ob ogledu filma. Stopiva zdaj v okoliščine snemanja. Lani poleti ste film snemali na več lokacijah: v Mekinjah, na avstrijskem Koroškem, v Šembijah pa ste snemali prizore … … iz ljubeljskega predora. Kakšno je bilo vzdušje tiste snemalne dni, kakšno sodelovanje s studijsko ekipo, tudi z lokalnim prebivalstvom? Z eno besedo: vse je bilo vrhunsko! Studio Siposh je glede produkcije in odnosa do dela next level, če smem tako reči. To vam govori nekdo, ki ima veliko izkušenj iz državnega filma. To je bil res profesionalno izpeljan projekt, dasiravno z ne vem kolikokrat manjšim budžetom, kot ga imajo državni filmi. Vsi igralci, ki smo sodelovali, tudi Matevž /Müller, ki igra Janeza Janeža/ in Alenka /Tetičkovič, ki igra Meršolovo ženo Milko/, ki smo že snemali velike državne filme, smo bili presenečeni in navdušeni nad izredno profesionalnostjo. Vrhunske so bile tudi izbrane snemalne lokacije, scenografija. Danes je zelo težko najti lokacije, hiše, stanovanja, v katerih bi se lahko vrnili v leto 1945. Takšna lokacija je bil samostan v Mekinjah, kjer so posneti prizori iz Leonišča. »Moje«, torej Meršolovo stanovanje, smo našli v župnišču v Mengšu – tam imajo eno sobo še popolnoma »zgodovinsko«. Krasen prostor! Vsi smo bili navdušeni tudi nad Avstrijci. Na Koroškem imajo od Borovelj proti Podgorju, od koder so po vojni vračali Slovence skozi ljubeljski tunel, progo, na kateri pelje stari muzejski vlak. Vse še deluje na čuha-puha! Odlično smo sodelovali s člani železničarskega društva, ki upravljajo s tem vlakom. Pa Šembije – le kako so našli tisti tunel?! Tudi ljudje so nas povsod sprejeli izredno lepo. Omenili ste filmski budžet. Njegova posebnost ni le višina – bolje: nižina –, temveč tudi način, kako je bil zbran. Film je namreč financiran izključno z donacijami. Vam in bralcem sem tu dolžan razkritje: med malimi donatorji sem tudi sam in imam torej v tej zgodbi droben oseben interes. A zanima me tole: ali je drugače snemati film, če veš, da je to izključno na donatorski pogon, z denarjem »malih« ljudi? Najprej: hvala vam in vsem drugim donatorjem za to vašo voljo in zaupanje. Absolutno pa ni pošteno, da se mora to dogajati. Namreč, državni budžeti so tako veliki, da bi morali pokriti tudi snemanje takega filma, ne pa da je to stvar privatnikov. Seveda so potem stvari drugačne: pri državnem filmu so podpisane večje pogodbe, pri takem projektu, kot je ta, o katerem se pogovarjava, pa je sodelovanje financirano iz ljudskega denarja. In res je pristop nekoliko drugačen … Pristop, ki zaradi neodvisnega financiranja odpira dodaten prostor ustvarjalne svobode? Hja, o tem pa sploh nisem razmišljal! Ja, najbrž imate prav … Gotovo pa pogosto razmišljate o mladih. Večinoma namreč nastopate v dramskih postavitvah za mlade in otroke v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, s katerim sodelujete že krepko več kot 15 let. Kot poznavalca mladih src in oči vas zato sprašujem: ali lahko taki filmi v njih zbudijo sočutje, ki bi v prihodnosti blažilo slovenske razkole preteklosti? Seveda lahko! Film ima to moč. Umetnost na splošno ima moč celjenja, ima moč zdravljenja, ima moč odpiranja ran in moč, da jih potem tudi očisti in zapre. To je celo naloga umetnosti: da zapira rane, ko nam nastavlja ogledalo, v katerem ugledamo, kaj ni prav in kaj ni moralno. Prepričan sem, da bo ta film izpolnil to nalogo, ker je narejen vrhunsko in profesionalno, ker predstavlja zgodbe, ki so visoko moralno-etične in nimajo niti sledu kakršne koli volje ali želje poglabljati razkola v slovenskem narodu, ampak ga celiti, ko predstavlja in pojasnjuje zgodbe t. i. druge strani. Tu mi pride na misel izraz antagonistični spomin, ki sem se ga pred kratkim naučil: to je priznavanje trpljenja druge strani, ne da bi nam bilo treba zato sprejeti njeno politično opredelitev, prepričanje. Mislim, da bo ta film tudi na tej ravni naredil veliko. Izrecno pa me sprašujete o mladih … Najbrž ne povem nič novega, če rečem, da je bila v Sloveniji kultura ugrabljena s strani radikalno levih in da je med mladimi, zlasti pa med mladimi igralci veliko radikalno levih. A zdi se mi, da bodo mnogi mladi kljub temu začeli počasi s svojo glavo misliti in drugače dojemati stvari. Kako že piše na enem izmed plakatov, ki jih ta čas vidimo ob cestah? V mislih imam besede Filipa Terčelja: »V naših dneh je treba samostojnih ljudi, ki znajo ne le čitati, temveč z lastno glavo tudi misliti.« Naš film k temu vsekakor spodbuja. Začetek njegovega predvajanja v kinodvoranah pa ima gotovo nenamerno, a pomenljivo časovno okoliščino: to bo petek, 20. februarja, torej dan po začetku uradne kampanje pred marčnimi parlamentarnimi volitvami. To pa bo čas, v katerem že po naravi stvari zaradi volilne tekme prihaja do izrazite družbene polarizacije, ki se pogosto vrti tudi okoli druge svetovne vojne in revolucije. Ali bo filmu uspelo ublažiti to napetost? Upam, da bo k temu res prispevalo spravno, nadpolitično sporočilo filma in da ga ne bodo uporabljali v kakršne koli politikantske namene. Tisti, ki bi ta film in to umetnost izrabljal za politikantstvo, bi bil ničvreden človek. Kajti umetnost je nad vsakodnevno politiko, ta film pa je umetniški spomenik, ki ga preprosto ne smeš izrabljati v eno ali drugo smer. Časovno res njegovo predvajanje sovpada z volilno kampanjo, a je popolnoma nadpolitični umetniški izdelek. Exodus1945: Naša kri je prvi film iz načrtovane trilogije o dogajanju ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej. Na obzorju je, kot ste že omenili, tudi drugi film. Boste v njem znova upodobili dr. Meršola? Za drugi del je že sklenjeno sodelovanje. Sprva smo mislili, da bi ga snemali že letos, a se bo to bolj verjetno zgodilo v letu 2027. Ta film bo predstavil zgodbo s severne strani Karavank, zgodbo Vetrinja, taborišča, v katerem so si naši ljudje ustvarili neverjetno življenje. Na Koroško se je umaknilo veliko izobraženih, razgledanih ljudi, pa veliki kmetje … To so bili ljudje, ki so znali organizirati življenje. V nekaj dnevih po prihodu se je množica Slovencev organizirala, da so Angleži samo gledali. Imamo poročila, v katerih so popisovali razmere in se spraševali: kdo so ti ljudje; kako so lahko tako čisti v nemogočih taboriščnih razmerah; le kako se lahko ob nedeljah pri maši pojavijo z belimi srajcami, ko pa so higienske razmere nikakršne, vode komaj kaj? A ženske so se znašle, perilo oprale in moški so bili vsako nedeljo pri maši z belimi srajcami. Uredili so si hiške, uredili potke, pišejo Angleži in Kanadčani. Naša zgodba v drugem filmskem delu se bo dotikala težkih moralnih in političnih dilem, s katerimi so se soočali naši begunci na Vetrinjskem polju. Ali lahko to napoved razumemo kot vabilo bralcem teh vrstic, da tudi ta filmski projekt, če le morejo, donatorsko podprejo? V svojem imenu, v imenu ekipe in v imenu slovenskega naroda prosim: podprite nadaljevanje filma!

Dostop do članka (47174)

»Umetnost ima moč celjenja ran«

»Umetnost ima moč celjenja ran«

Ali vas je slovenska zgodovina, zlasti t. i. polpretekla, v šoli zanimala? Osnovno in srednjo šolo ste obiskovali še v jugoslovanskih časih, saj ste letnik 1970. Mimogrede: vse dobro za 56. rojstni dan,...

HOTIZA – Pesem ogrela srca

Ocvrt por in praženec

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.