Verjetno bi vas zaskrbelo: »Bog se usmili, je vse v redu s tabo?« Ali pa razjezilo: »Ja kakšne bedarije pa kvasaš!« Ali pa razjarilo: »Veš kaj, vse ima svoje meje! Takšnih bolnih neslanosti si pa ne dovolim!« Lahko da bi bil to tak prijatelj, da bi, navajeni na njegov čudaški smisel za humor, samo zavzdihnili: »Oh, že spet te tvoje traparije! Daj no, nehaj že s tem! Ja, povej kdaj?« Mogoče, čisto mogoče pa bi vas domači glas uspaval in bi preslišali vse razen vprašanja na koncu in bi odgovorili: »Čez 20 minut bo v redu?« Kakorkoli že bi se odzvali, pa njegovih besed o lastni smrti ne bi vzeli resno. Vedeli bi, da ste »vrgli s telefona« živega prijatelja ali pa da se boste z njim čez 20 minut dobili v bližnji kavarni.

V javnem življenju pa ni tako. Tu verjamemo sogovornikom, ki trdijo, da so mrtvi, pri tem pa jim pogosto velikodušno plačujemo kavo, pa tudi kosilo in večerjo. Tako je denimo, kadar se utemeljuje demokratično državo na izročilu revolucije in socialistični »ljudski demokra...