Umik iz javnega življenja

Tragedija krvave birme leta 1947 v istrskem Lanišću se je končala tako, da so preživela duhovnika na montiranem procesu v Pazinu obsodili. Štefana Ceka na šest let prisilnega dela, sedemdesetletnega Jakoba Ukmarja pa na en mesec zapora. Miroslav Bulešić in Štefan Cek sta med istrskimi duhovniki veljala za največja nasprotnika komunizma, kar je bilo verjetno v ozadju napada, čeprav sta bila oba narodnostno odločno na strani Jugoslavije. Poskusi oblasti, da bi krivdo prevalila na ramena duhovnikov, niso prepričali svetovne javnosti. Članki v svetovnih časopisih in poročila zahodnih opazovalcev so povzročili ogorčenje, kar je komunistični jugoslovanski oblasti prineslo veliko škodo in ji omajalo ugled. Lanišća in Pazina ni mogoče razložiti z geostrateškimi ali drugimi realnimi političnimi interesi, ampak samo z ideološkimi razlogi. Krvava birma ni bila osamljen incident, ampak del širše strategije, ki se je v takšni ali drugačni obliki udejanjala po vsej Jugoslaviji. Ker je bila meja določena – razen ozemlja Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) –, Jugoslavija ni več potrebovala podpore duhovnikov, zato je zaostrila pritisk na Cerkev. Dogodki v Lanišću imajo danes za krščansko skupnost v teh krajih tudi svoj verski pomen. V luči nauka cerkvenih očetov, po katerem je »kri mučencev seme novih kristjanov« (Tertulijan), zavzemajo tako Bulešić, Ukmar in Cek pomembno mesto v zgodovini koprske škofije. Po vrnitvi v Trst so Ukmarja čakale še »cerkvene nadloge«. Škof Santin je namreč verjel obtožnici komunističnih oblasti in ga razrešil vseh zadolžitev na škofiji. Ukmarja je še pred izpustitvijo iz zapora z dvoumno izjavo postavil v čudno luč in zahteval, da pazinske izjave prekliče. Škofijski tednik Vita nuova pa je Ceka in Ukmarja moralno diskvalificiral. Z dežja pod kap Vrnitev v Trst je bila za Ukmarja zelo boleča. Oktobra ga je domov pripeljalo reševalno vozilo tržaškega Rdečega križa. Na škofiji za vrnitev niso pokazali nobenega zanimanja. Že dan kasneje pa so po škofovem ukazu pri mašah morali brati njegovo pismo, v katerem je vse obtožbe s procesa obsodil kot laži. O vsebini se škof ni posvetoval ne z Ukmarjem ne s katerimkoli slovenskim duhovnikom. Dan po vrnitvi je tržaški dnevnik objavil izjavo škofije, da so Ukmarjeve izjave s procesa, o katerih so pisali časopisi, neresnične ali sad zmedenih možganov. Ukmar se ni hotel javno opravičiti, ker ga je škof žaljivo obsodil, še preden ga je zaslišal. Zato je samo v tiskovnem sporočilu demantiral poročanje časnikov in priznal avtentičnost le lastnoročno podpisanega zapisnika. Santin ga je zato razrešil vseh zadolžitev na škofiji. Ostal je le še sodnik na deželnem cerkvenem sodišču v Benetkah. Sedemdesetletni Ukmar se je na prižnico vrnil dober mesec dni kasneje. Ukmar o vsem tem ni hotel govoriti. Razlogi, ki jih je navedel in poslal v Vatikan, so: duhovnik ne sme komentirati stvari, ki jo je škof javno opredelil za laž; mnenje človeka, ki so ga vsaj posredno označili za lažnivca ali blaznega, velja malo ali nič; raje izgubi ugled, kot da bi prizadel dobro ime svojega škofa. A Vatikan se ni odzval. Škof prepovedal verski tednik Nov zaplet s Santinom je nastal po smrti Virgila Ščeka (6. junija 1948), ki se ji Tednik ni mogel izogniti. Julija objavljeni nekrolog je poudaril Ščekove zasluge za slovenstvo in Cerkev. Santin je nemudoma zahteval, da uredništvo objavi obsodbo Ščekovih zmot in obsodi njegovo nasprotovanje politiki škofije. Urednik Andrej Gabrovšek je škofu odgovoril, da je bil članek preudaren in tudi kritičen do pokojnika. Če škof meni, da bi bilo temu treba še kaj dodati, pa se bo to objavilo. Santin mu je poslal besedilo, ker pa ga urednik ni hotel podpisati kot uredništvo, ampak z imenom škofa, je prepovedal izhajanje. Tržaški Slovenci so ostali brez svojega verskega časopisa. Novi goriški verski tednik Katoliški glas (danes Novi glas) praznine ni mogel zapolniti. Leta 1951 je Ukmar poslal v Vatikan poročilo o Lanišću skupaj s spomenico, ki jo je zasnoval Carlo Musizza. V njej s konkretnimi številkami iz matičnih knjig opiše stanje v več delno ali povsem slovenskih župnijah, kjer je bogoslužni jezik še vedno samo italijanski. Pojasnjuje tudi, da so ti kraji že več let brez vizitacij in birme, saj škof Santin ostaja v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Sledijo očitki (spomenica Gravamina), ki so jih slovenski duhovniki leto po vojni poslali Santinu zaradi njegovega zatiranja slovenščine in Slovencev. Ukmar se je zavzemal, da bi STO ostalo samostojno in da se ne bi razdelilo med dve državi, Jugoslavijo in Italijo. Kljub diametralnemu mnenju svojega škofa. Zato je pisal goriškemu škofu in podprl skupen nastop prokomunističnega in demokratičnega slovenskega tabora proti priključitvi STO Italiji. Slovenci so lahko dobri kristjani, tudi če nasprotujejo mnenju demokrščanske politične stranke glede tržaškega vprašanja, je poudaril monsinjor. Isto je zagovarjal tudi na zaupnem srečanju z delegacijo socialistične internacionale, ki je obiskala Trst. Na prošnjo Engelberta Besednjaka je leta 1950 tajno odpotoval na Dunaj in pri kardinalu Innitzerju posredoval, da se je zagovornik neodvisnega STO Mario Stocca lahko srečal s kardinalom, avstrijskim kanclerjem Figlom in avstrijskim zunanjim ministrom Gruberjem. Kot cerkveni sodnik pa se je seznanil z novoimenovanim beneških patriarhom Roncallijem, ki je kasneje postal papež Janez XXIII. Poznanstvo mu je verjetno pomagalo pri kasnejših posredovanjih v Vatikanu. Na osmo obletnico poskusa svojega umora je v pismu sobratu napisal, da sleherni dan moli za morilce. Že z devetimi križi pa je obiskal tudi Lanišće in na kolenih molil v župnišču, kjer je leta 1947 umrl njegov sobrat Bulešić. Takrat je bilo na podu še vedno videti krvni madež. Ukmar je umrl pri 93 letih 2. novembra 1971 v tržaškem predmestju Škedenj. V oporoki je napisal, naj ga pokopljejo v talarju, ki ga je imel oblečenega v Lanišću. Epilog Številni govorniki na pogrebu so v slovenščini in italijanščini ponavljali, da je umrl svetnik. Leta 2000 je nastala pobuda za beatifikacijo, leta 2009 je bil zaključen škofijski postopek, postopek v Vatikanu pa je v teku. Leta 2013 se je več tisoč ljudi v areni v Pulju poklonilo novemu hrvaškemu svetniku Miroslavu Bulešiću, ki je bil umorjen med Ukmarjevo birmo. Hrvaški mučenec Bulešić je tudi sicer zelo povezan s Slovenci, saj ga skupaj z drugimi protifašističnimi slovenskimi duhovniki najdemo v italijanskih arhivih. Prijateljeval je z mnogimi Slovenci, saj je bil eno leto gojenec Alojzijevišča v Gorici, osem let pa semenišča v Kopru. Bil je eden vodilnih članov Zbora svečenikov sv. Pavla, v katerem so bili narodnozavedni primorski in istrski duhovniki. Na Hrvaškem tečejo že trije postopki za kanonizacijo Slovencev. Škofija na Reki je začela postopek za Kristana in Viktorja Perkana, ki ga je neki partizan ustrelil med pogrebom. Škofija na Krku vodi postopek kanonizacije za Antona Mahniča, tamkajšnjega škofa, med Slovenci pa znanega kritika kulturnega in duhovnega življenja, filozofa, urednika in pisatelja. V sosednjih državah tako potekajo štirje postopki za beatifikacijo Primorcev. V Sloveniji je bil pred leti uveden postopek samo za enega, in sicer za Filipa Terčelja. Tako se zdi, da bo prvi primorski svetnik razglašen v Italiji ali na Hrvaškem. Za sklep pa še tole. Anekdota pripoveduje, da je neki Tržačan prišel k spovedi in po nasvet k čudodelnemu patru Piju iz Pietrelcine. Sveti pater Pij pa je vzkliknil: »Ali nimate v Trstu Ukmarja?«

Dostop do članka (47174)

Umik iz javnega življenja

Umik iz javnega življenja

Pri mizi z ubogimi

Jože Pavlakovič, župnik

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.