Dr. Mirko Cuderman je pomembno zaznamoval slovensko glasbeno življenje, v zapisu ob njegovi smrti spominjajo pri spletni reviji Naši zbori. Njegov prispevek na področju zborovske ter vokalno-instrumentalne glasbe je enkraten in neponovljiv. S svojim delom je dvignil raven ljubiteljskega zborovskega glasbenega poustvarjanja na raven poklicnih glasbenikov, s svojim poklicnim zborovskim korpusom pa je oblikoval ansambel evropske ravni.

Med sestavi, ki jih je vodil ali ustanovil, še spominjajo v omenjenem zapisu, so Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV, Slovenski komorni zbor in Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Temeljito se je posvečal izvedbam večjih najzahtevnejših vokalno-instrumentalnih del ter sodeloval z najrazličnejšimi priznanimi dirigenti in orkestri. Njegovo znanje je izjemno, predajal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. V zgodovino se je zapisal z obsežnim opusom posnetkov (zbirki plošč Musica sacra Slovenica in Slovenska zborovska glasba) in jo s tem zaznamoval kot eden najpomembnejših poustvarjalcev slovenske zborovske glasbe na prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje.

Dr. Mirko Cuderman se je v zgodovino zapisal kot eden najpomembnejših poustvarjalcev slovenske zborovske glasbe na prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje. FOTO: osebni arhiv

Dr. Mirko Cuderman je za svoje delo in ustvarjanje prejel Prešernovo nagrado, najvišje priznanj Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, za leto 2022. Ob tej priložnosti smo v Družini februarja 2022 objavili pogovor tedanje urednice kulture Ksenje Hočevar z nagrajencem, ki ga ob njegovi smrti poobjavljamo v njegov spomin:

Zborovodja naj bo skromen služabnik

»S svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom je temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij,« piše v utemeljitvi Prešernove nagrade. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je na Dunaju zaključil še študij cerkvene glasbe ter muzikologije. Leta 1968 je ustanovil sloviti zbor Consortium musicum in z njim posnel priljubljeno zbirko 23 plošč Musica sacra Slovenica. Leta 1984 je prevzel vodenje Komornega zbora RTV, leta 1991 pa je bil pobudnik za ustanovitev Slovenskega komornega zbora, našega edinega poklicnega zbora, vodil ga je dve desetletji – z zborom je posnel 88 plošč v dveh antologijah: pregled slovenske duhovne zborovske glasbe in izbor slovenske posvetne zborovske glasbe. »Umetniško delovanje dr. Mirka Cudermana zaznamujejo premišljen poustvarjalni pristop, estetsko izčiščena interpretacija, skrbna izvedba, muzikalna občutljivost, muzikološka kritična presoja virov, izjemno poglobljeno poznavanje repertoarja in gigantska energija,« je dr. Matjaž Barbo zapisal v utemeljitvi Prešernove nagrade.

Doktor Cuderman, v kakšnem času prejemate Prešernovo nagrado?

Pri svoji starosti moram biti kar hvaležen, da je tako, kot je. Zdravje mi nekako še služi, le hodim bolj težko. Pa saj nam epidemija tako ne dovoli dosti gibanja zunaj, tudi druženja ne. Bivam pri prijateljih, svojih nekdanjih pevcih, lepo skrbijo zame, dobro me »pedenajo«.

Tudi mašujete samo še zasebno?

Dovoljenje za zasebne maše mi je dal že nadškof Alojzij Šuštar, v tistem času sem imel z zbori veliko vaj, nastopov, urnik je bil spremenljiv, poleg tega sem bil dvanajst let upravnik Družine. Težko bi prevzel termine za maše ob določenih urah. Tako je potem kar ostalo.

Kaj pa je bilo prej: klic v duhovništvo ali odkrit talent za glasbo?

Glasba! Moj oče je imel trgovino in gostilno, prepeval je tudi pri cerkvenem zboru in pevci so se kdaj pri nas dobili na vajah. Poslušal sem jih na stopnicah, dokler me niso nagnali spat. Sobo pa sem imel točno nad gostilno – zjutraj sem se zbudil na tleh, dokler me ni premamil spanec, sem namreč prislanjal uho k tlom, da sem bolje slišal. Ko sem bil star pet let, pa sva šla s starejšo sestro prvič v cerkev. Bila je nedelja ali praznik, župnijska cerkev v Preddvoru je bila nabito polna. Zdrenjala sva se nekako do sredine cerkve – začela se je maša in zadonele so orgle. Doma so nama strogo naročili, da se v cerkvi ne ozira nazaj, zato si nisem upal pogledati, od kod prihajajo zvoki. Kaj se je dogajalo pri oltarju, me sploh ni zanimalo. Ko je bilo maše konec, sem se obrnil in zagledal orgle. Čudež. Nebeška lepota! Potem sem komaj čakal nedelje, da sem šel k maši – poslušat orgle!

Vedel sem, da želim v življenju pomagati ljudem.

Pri 14 letih pa ste za orgle že sedli, kajne?

Še mlajši sem bil. Ko se je začela vojna, so Nemci zasedli ozemlje in izgnali župnika in organista. Takrat sem bil že ministrant, doma pa sem imel star harmonij in sem se sam učil igranja. A ker ni bilo duhovnika, tudi maš ni bilo, le sem in tja je prišel kakšen duhovnik iz sosednjih far. Pevci so bili brez zborovodje »razglašeni« in ko sem tam stal, so me vprašali, če bi jim dajal intonacijo – tako se je začela moja glasbena pot (nasmeh).

Torej vas je glasba pripeljala v semenišče?

Vedel sem, da želim v življenju pomagati ljudem. Razmišljal sem o medicini, vendar krvi videti nisem mogel. Druga izbira pa je bilo duhovništvo. Ko sem vstopil v semenišče, je zbor bogoslovcev vodil veliki skladatelj in zborovodja Franc Kimovec, od njega sem se naučil, kako se dela z glasom, kako z zborom, kako naj bi se delalo na pevskih vajah, kje zborovodje delajo napake ... Dve leti je še vodil on, potem je glavnino vodenja zbora bogoslovcev prepustil meni. Pri Stanku Premrlu, bil je regens chori, pa sem se učil harmonije, skladanja in teoretičnih predmetov. Kimovec in Premrl sta škofu Antonu Vovku predlagala, da me takoj po novi maši pošlje na Dunaj na študij glasbe.

Zakaj pa vas je poslal za kaplana na faro? 

Ker nisem dobil potnega lista. Komunistična oblast mi je nagajala že med študijem. Ko sem se en petek s kolesom peljal domov do rojstnih Tupalič, so me pri Kranju ustavili in odpeljali na policijsko postajo. Zasliševali so me, zakaj sem v semenišču, zaprli so me v samico, nekaj dni sem mislil, da so name pozabili. Prepričevali so me, da je duhovništvo škodljivo za narod, me šikanirali – tako dolgo, da sem obljubil, da se bom vpisal na pravo. Res sem študiral en semester pravo, potem sem se vrnil v semenišče. Po novi maši me je škof poslal v Trnovo, na kaplanovanje imam lepe spomine. Župnik je bil Fran Saleški Finžgar, po jutranjih mašah sva imela – čeprav je bil star in naglušen – lepe, dolge duhovne pogovore. Sosed je bil pa arhitekt Jože Plečnik, ob popoldnevih in večerih, ko je prišel na počitek na vrt, me je poklical k sebi, rad se je pogovarjal o umetnosti, o veri. V pogovorih z župnikom-pisateljem in sosedom-arhitektom sem odkrival, kako močna je povezava med teologijo in umetnostjo.

Dr. Cuderman je muzikologijo in cerkveno glasbo študiral na Dunaju. FOTO: osebni arhiv

Na Dunaju ste študirali cerkveno glasbo?

Muzikologijo in cerkveno glasbo; študij na dunajski univerzi je bil široko zasnovan, vključeval je ne le glasbene predmete, ampak tudi filozofijo, teologijo, umetnostno zgodovino itd. Da sem finančno preživel, sem pomagal v okoliški župniji, bil sem rektor samostanske cerkve. Predvsem pa so teh pet let študija na Dunaju zaznamovali obiski koncertov, preračunal sem, da sem bil na okrog 1500 koncertih, poslušal sem izvedbe najboljših svetovnih zborov, orkestrov, dirigentov ... Vedno sem kupil najcenejšo karto, stojišče.

Z doktoratom ste se vrnili v ljubljansko stolnico. Ste postali regens chori?

Takrat je bil regens chori Venčeslav Snoj, zelo lepo sva sodelovala: on je bil organist, jaz sem vodil zbor. Izvajali smo sakralne koncerte v stolnici, kar je bilo takrat strogo prepovedano. »Sem že prišparal denar, da bomo plačali kazen,« je običajno rekel stolni župnik; vedel je namreč, da bo oblast poslala oznovce in nam bodo napisali kazen, da smo izrabili cerkveni prostor za neliturgične namene. Ljudje pa so bili hvaležni, stolnica je bila vedno nabito polna. Prvič so lahko v živo slišali zbor in orkester izvajati velika dela iz svetovne zakladnice: Mozarta, Brahmsa, Verdijev Requiem ... Predvsem za orkester je bilo težko najti glasbenike, bali so se igrati v cerkvi, lahko bi izgubili službo. Potem pa je prišel nov župnik, po koncilskih smernicah je določal, kaj moramo prepevati, nisva se razumela in sem odšel.

In takrat ste ustanovili zbor Consortium musicum? 

Tega sem ustanovil že prej, na veliko koncertih v stolnici so pomagali stolnemu zboru. Z zborom Consortium musicum smo na koncertih izvajali vokalno-instrumentalna dela, predvsem pa smo veliko snemali: na 16 ploščah in 7 kasetah smo v zbirki Musica sacra Slovenica posneli celotno slovensko cerkveno glasbo. Vse, kar je vrednega (nasmeh). Snemali smo v trnovski cerkvi, križišče pred cerkvijo je bilo kar hrupno. Spomnim se, da smo prepevali najlepše, pa nas je snemalec prekinil, češ, avto gre. Nekatere plošče so izšle tudi v več deset tisoč izvodih, mislim, da nekaj tudi v sto tisoč.

Za prve posnetke slovenske cerkvene glasbe je veljalo podobno kot za Družino: mora biti pri vsaki krščanski družini!

Kako ste jih prodajali? Saj je bilo prepovedano.

Zanimanje je bilo izjemno, to so bili prvi posnetki slovenske cerkvene glasbe. Sam sem jih vozil v župnišča po Sloveniji, župniki pa so jih širili med ljudi. Za plošče je veljalo podobno kot za Družino: mora biti pri vsaki krščanski družini! Seveda sem imel obiske »miličnikov«, razmetali so mi stanovanje, v vsak kotiček so pogledali, podobno tudi računovodkinji zbora, a nepravilnosti niso odkrili. Zasliševali in šikanirali pa so me ves čas.

Pa vendar vam je »kulturna oblast« zaupala še vodenje Komornega zbora RTV Slovenija. Je ta zbor zametek prvega poklicnega zbora?

Sedel sem v direktorski čumnati v prostorih Družine, ko je prišel direktor Radia in me prosil, če bi vodil zbor. Pevci so dobili honorar za vaje in nastope, ni pa bila to njihova služba. Običajno so delali osem ur v svojem poklicu, ženske so popoldne doma kuhale in pospravljale, zvečer pa prišle na vaje in ... »kinkale«. Po osamosvojitvi sem ministra za kulturo Andreja Capudra prepričal, da Slovenija potrebuje poklicni zbor, razumel je in se zavzel za ustanovitev komornega zbora. Naredili smo avdicijo, večji del zbora pa so sestavljali pevci radijskega zbora. Začeli smo delati tako, kot je treba (nasmeh). Skoraj dvajset let sem ga vodil, izvajali smo program, primerljiv s tistim, ki so ga izvajali na Dunaju in v drugih prestolnicah. Posneli smo tudi 88 plošč: na 33 ploščah sakralno glasbo, na 55 ploščah pa izbor slovenske posvetne zborovske glasbe. Kdor ima te plošče, ima antologijo slovenske zborovske glasbe. Z zborom smo uvedli tudi prvi vokalni abonma v Filharmoniji, to je bila velika novost v prestolnici. Leta 2009 se je zbor preimenoval v Zbor Slovenske filharmonije, kar nekaj pevcev, to sem slišal lani na praznovanju 30-letnice zbora, poje od začetka.

V 80. letih ste bili dobro desetletje tudi direktor Družine. Kako ste zmogli oboje?

O tem ne bi govoril, bili so drugačni časi. Moj naziv je bil »upravnik«, na meni so bile finance. Kar lahko rečem, je to, da se nikoli, res nikoli nisem vtikal v vsebino tednika, odgovorni urednik Drago Klemenčič, novinar Jože Zadravec in drugi so imeli proste roke. Izdali pa smo tudi veliko knjig, takrat so se dobre knjige tiskale v več tisoč naklade.

Dr. Cuderman je Prešernovo nagrado sprejel »v imenu stotine pevcev, s katerimi sem delal, pevcev, s katerimi smo orali ledino na področju slovenske glasbe in ustvarjali glasbeno zgodovino.«

Ob poustvarjanju glasbe je v vašem stanovanju nastajal izjemen arhiv. Je res, da ima arhiv več kot sto tisoč enot?

Še več! Nastajal je 60 let, tudi v zelo težkih razmerah. Kar sem na Dunaju zaslužil, sem odnesel v glasbene trgovine; kolikokrat sem se pozneje odpeljal na Češko, v Avstrijo, Italijo, na Madžarko, iskal literaturo po knjižnicah in knjigarnah. Spomnim se zapletov na meji, cariniki so pogosto mislili, da so note vohunska sporočila v šifrah. K Matiju Tomcu, Alojziju Mavu in drugim skladateljem sem se s kolesom vozil na dom in jih prosil toliko časa, da so mi dali prepise svojih skladb. Ob odprtju arhiva, ko sem ga predal Javnemu skladu za kulturne dejavnosti, je direktor dejal, da tako popolne dokumentacije ne premore noben drug narod na svetu. Se kar strinjam, zato je moja velika bolečina, da so arhiv zaprli. Urejal in katalogiziral sem ga sedem let, kupil sem tudi gramofon in magnetofon, da so tam lahko poslušali posnetke, podaril sem dvoje manjše orgle, klavir in pavke.

Predavali ste tudi na Teološki fakulteti in na Akademiji za glasbo, tam ste ustanovili oddelek za cerkveno glasbo ...

Moji študentje so danes uspešni zborovodje. Odgovoren zborovodja mora biti skromen in preprost služabnik. Pridobiti mora toliko tehničnega znanja, da bo iz notnih zapisov razvozlal, kaj je hotel skladatelj povedati – pa naj gre za sodobno skladbo ali note iz tisoč let starih zaprašenih knjig. Kdor išče sebe v glasbi, nima kaj iskati pred zborom. Zbor pa mora prepevati za ljudi, jim pri maši ali na koncertu nahraniti dušo. Da gredo z lepoto domov. To je smisel glasbe.

Tujina vas ni nikoli zamikala?

Na Dunaju sem dobival kar »mamljive« ponudbe škofov, iz več avstrijskih mest, da bi me štipendirali, poslali na nadaljnji študij v Rim, a potem bi moral ostati njihov regens chori. Duhovnikov, ki so hkrati glasbeniki, tudi takrat ni bilo veliko. A sem vedno odgovoril, da sem poslan od slovenskega škofa, da pomagam slovenski cerkveni glasbi. Upam, da je »vsaj nekaj ostalo po meni«, kot je zapisal sosed Plečnik.

Čestitke za Prešernovo nagrado tudi v imenu uredništva Družine!

Hvala lepa! (zaihti) Nagrade v svojem imenu sploh ne bi sprejel. Sprejemam jo v imenu stotine pevcev, s katerimi sem delal, pevcev, s katerimi smo orali ledino na področju slovenske glasbe in ustvarjali glasbeno zgodovino. Zato sem hvaležen, da so naše delo prepoznali kot vredno in nas nagradili.