Marino Qualizza se je poslovil v starosti 84 let zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja le dva tedna po smrti duhovnika Boža Zuanelle. "Benečija žaluje," so zapisali na spletni strani kulturno-verskega lista Dom, ki ga je dolga leta urejal prav Marino Qualizza. 

Življenje in delo Marina Qualizze

Marino Qualizza se je rodil 6. oktobra 1940 v Podutani v Nediških dolinah. Po osnovni šoli je nadaljeval izobraževanje v videmskem malem semenišču, nato pa je po maturi odšel v Rim, kjer je študiral na papeški Gregorijanski univerzi. Leta 1965 je bil posvečen v duhovnika v Vidmu, kjer je začel bogato pastoralno in pedagoško pot.

Poučeval je na nadškofijski gimnaziji v Vidmu. Leta 1969 je doktoriral iz dogmatične teologije na Gregorijanski univerzi v Rimu. Od leta 1970 do leta 2014 je bil profesor dogmatike v videmskem semenišču in na Višjem inštitutu verskih znanosti v Vidmu, ki ga je leta 1986 ustanovil in kjer je bil kar 25 let dekan. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu.

Zlata maša Marina Qualizze leta 2015: Božo Zuanella, Dionisio Mateucig, Marino Qualizza, Mario Gariup. FOTO: Ivo Žajdela

Zavzetost za slovensko kulturo in jezik

Marino Qualizza je bil eden zadnjih predstavnikov čedermacov – pogumnih beneških duhovnikov, ki so v času narodnega zatiranja vztrajali pri bogoslužju v slovenskem jeziku. S tem so ohranjali narodno zavest, vero in kulturno identiteto Slovencev v Benečiji.

V Nadiških dolinah je maševal v slovenščini, predvsem v Dreki in Špetru, kjer je bil duhovni voditelj in duša tamkajšnje skupnosti. Bil je tudi dolgoletni odgovorni urednik slovenskega časopisa Dom, v katerem je pisal in s katerim je povezal številne generacije. Uvodnike je običajno pisal v beneškem slovenskem narečju. Časopis še danes povezuje Beneške Slovence in skuša ohranjati v njih ljubezen do jezika, vere in kulture ter obenem spodbujati v njih ponos in željo, da bi bili pogumni v obrambi lastnih pravic.

Marino Qualizza je bil velik zagovornik dvojezičnega katekizma v Benečiji, ki ga je začel uvajati leta 2017, s čimer je še dodatno utrdil slovensko jezikovno in kulturno prisotnost v regiji.

Knjigi Benečija naš dom in Mračna leta Benečije

Njegova knjiga Benečija naš dom, v kateri so zbrani Qualizzovi uvodniki, ostaja pomembno delo za razumevanje beneške slovenske identitete. "Uravnovešenost njegove presoje, izkušnje, ki si jih je nabral kot duhovnik, teolog in profesor, doživete telesne preizkušnje in prestane sovražnosti, zlasti pa njegova ljubezen do naše zemlje in naših ljudi, ukoreninjenost v našo slovensko kulturo, skrb za ohranjanje našega jezika in naše duhovne dediščine, vse to je bilo osnova in vir navdihnjenja za njegovo pisanje," je v uvodu v knjigi zapisal Giorgio Banchig.

Qualizza je skupaj z Zuanello v knjigi Mračna leta Benečije opisal delovanje protislovenskih organizacij v prvih letih povojne Italije, zaradi česar sta se morala zagovarjati na sodišču v Pordenonu. Tožbo so naposled umaknili in proces se je končal še pred začetkom, saj bi se pred sodnikom zvrstilo toliko slovenskih prič, ki bi potrdile napisano in spregovorile o vlogi slovenskih duhovnikov v tistih teptanih krajih, da bi bil učinek nasproten od tistega, ki so ga nameravali sprožiti pobudniki tožbe, je v portretu ob 80-letnici Marina Qualizze opisala novinarka Erika Jazbar.

Priznanja in zapuščina

Za svoje dolgoletno delo na področju duhovnosti in slovenske narodne rasti na Videmskem je leta 2022 prejel Medaljo za zasluge, ki mu jo je podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Leta 2021 mu je Slovenska prosveta podelila nagrado Vstajenje, ki je namenjena piscem iz zamejstev in zdomstva. Leta 2023 pa so mu podelili Gujonovo nagrado, ki jo podeljujejo za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture, leta 2013 pa je prejel nagrado Dušana Černeta. 

Neomajna stebra slovenstva

V Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so ob smrti Qualizze zapisali, da sta v zadnjem mesecu Benečija in slovenski narod izgubila izjemni osebnosti, »neomajna stebra slovenstva, vere in kulture v Videnski pokrajini«. V začetku maja se je namreč s tega sveta poslovil Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. »Čedermaci so bili pogumni beneški duhovniki, ki so v času narodnega zatiranja vztrajali pri bogoslužju v maternem slovenskem jeziku ter s tem ohranjali narodno zavest, jezik, vero in kulturno identiteto med Slovenci v Benečiji,« so še zapisali v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Pogreb in slovo

Pogrebna slovesnost bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v župnijski cerkvi v Špetru. Po maši ga bodo pokopali na pokopališču sv. Lenarta v Podutani, njegovi rojstni vasi.