Česar ni v medijih, tega sploh ni, pravi eno izmed ne ravno zlatih, vsekakor pa železnih pravil sodobne družbe. Po logiki tega pravila torej tisti, ki je medijsko nezanimiv, obvisi v praznem prostoru anonimnosti, obrobnosti, celo izbrisanosti. 

Kdo je sploh medijsko zanimiv? Lepi, mladi, uspešni, kontroverzni, provokativni, ekscesni, razgaljeni, bogati, oblastni … In če na podlagi tega odgovora prejšnje vprašanje obrnemo – namreč: Kdo pa medijsko ni zanimiv? – lahko pridemo do številnih skupin, ki jih prej nismo omenili: stari, vsakdanji, prizadeti, invalidni …

Tudi invalidi in bolniki smo del družbe in del Cerkve.

»Naj vam povem malo za šalo, malo zares, kar sem 'izvedel' že pred leti: da smo invalidi nezanimivi za medije. To mi je dobro znano, ker sem veliko med njimi. Morda so me prav zato drugi invalidi in bolniki pahnili v novinarske vode, kjer po malem čofotam. Najbrž sem kot glas vpijočega v puščavi. Pa vendar, tudi invalidi in bolniki smo del družbe in del Cerkve,« je nekoč zapisal fotograf, novinar, radijski voditelj … TONE PLANINŠEK in tako ubesedil svoje – mirno lahko zapišemo – veliko poslanstvo: prispevati k drugačnemu javnemu pogledu na invalide; k temu, da prihajajo številne dobre stvari o njih kljub domnevni »nezanimivosti« v medije. 

Da je govorjenje o »nezanimivosti« invalidov le votel predsodek, med drugim dokazujejo razstave Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, na kateri njeni člani vsaki dve leti predstavijo izdelke, ki ponujajo vpogled v neverjetno ustvarjalnost bolnih in invalidnih. Tone je bil v Bratstvu zadolžen za obveščanje javnosti, tako so tudi vabila medijem za številne razstave prihajala z njegovega elektronskega naslova. In v vabilu kljub (pre)majhni medijski navzočnosti invalidov so bile pred 20 leti tudi besede iskrene naklonjenosti in spodbude, namenjene prav novinarskim kolegom: »Ob tej priložnosti bi se vam radi tudi zahvalili za vse, kar storite za telesno in duhovno dobro bolnikov, invalidov in ostarelih tudi s svojim poročanjem v medijih. Veselje do življenja, tudi v bolezni, invalidnosti ali starosti, še posebej diha iz razstave izdelkov v Galeriji Družina. To veselje je lahko velika življenjska opora zdravim ter bolnim in je tudi ena najlepših uresničitev gesla plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem: Izberi življenje! Posredujte to veselje tudi drugim!«

Tone se je zavedal, da dobra fotografija pogosto pove več kot tisoč besed, in ker je sam videl invalide z drugačnimi očmi kot velika večina drugih fotografov, je bil njegov fotoreporterski prispevek toliko dragocenejši.

Sam je to veselje posredoval že leta, denimo skozi prispevke v reviji Prijatelj, ki jo izdaja Bratstvo in je, kot je dejal, »verjetno najboljša revija na svetu za bolnike in invalide, drugod česa podobnega sploh nimajo«. Najboljša tudi zaradi odličnih fotografij, ki so tako rekoč vse po vrsti nosile njegov podpis in tudi poseben avtorski pečat. Tone se je zavedal, da dobra fotografija pogosto pove več kot tisoč besed, in ker je sam videl invalide z drugačnimi očmi kot velika večina drugih fotografov, je bil njegov fotoreporterski prispevek toliko dragocenejši.

Prav ljubezen do fotografije je bila pravzaprav vstopna točka v njegovo novinarsko delo. »Ker pa sem kot invalid /ob fotografiranju/ doživljal zanimive dogodivščine in ker mi pisanje ni bilo ravno tuje, sem rad svoja doživetja zapisal – preprosto nisem imel notranjega miru, dokler jih nisem spravil na papir,« je nekoč dejal v pogovoru za Družino. Tako je medijsko delo – med drugim je bil tudi srce oddaje na Radiu Ognjišče »Vstani in hodi!« – postalo njegov drugi poklic.

Prvi je bil krojaštvo. Po sili razmer. Rodil se je namreč zdrav, ko je bil star kakšno leto, pa so opazili, da se mu je, kot posledica rahitisa, začela kriviti hrbtenica. Leta do osnovne šole je tako večinoma prebil po bolnišnicah. Osnovno šolo je obiskoval v domačem Šmartnem pri Litiji (doma je bil iz bližnjega Zavrstnika), poklicno pa v zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, kjer se je izučil za krojača, da je – sicer po velikih težavah – lahko dobil delo v šmarski tovarni usnja, kjer je delal dvajset let do invalidske upokojitve.

Vedno in povsod je rad pomagal. S številnimi darovi, ki mu jih je podaril Bog, je prihajal ljudem naproti, pa naj so bili bolni, invalidi ali zdravi.

Že v tistem času ga je poleg izredne iznajdljivosti – inovator leta 1989! – in delavnosti odlikovala nesebična pomoč drugim. Recimo sodelavkam v tovarni, ki jim je tudi na račun lastne norme pomagal pri uvajanju v delo. Vedno in povsod je rad pomagal. S številnimi darovi, ki mu jih je podaril Bog, je prihajal ljudem naproti, pa naj so bili bolni, invalidi ali zdravi. Od kod izvira ta odprtost v skupnost, smo ga nekoč vprašali. Malce v zadregi, ker je nerad govoril o sebi, je odgovoril: »Ne vem … Najbrž iz tega, ker imam rad ljudi.« To ljubezen je dokazoval na vsakem koraku in jo udejanjal v duhu misli: Delaj tam, kjer si, tisto, kar zmoreš, in s tem, kar imaš.

Bog ve, če bi bil kot zdrav bolj srečen – najbrž ne. V invalidnosti in bolezni se želje zmanjšajo, spoznaš, da se nima smisla za ne vem čem pečati in je človek bolj svoboden.

Nujni pogoj za takšno držo je sprejetje samega sebe takega, kot si, torej tudi svoje invalidnosti. Sam pri tem ni imel hudih težav, morda tudi zato ne, ker se ni nikoli zavedal, kako je, če si čisto zdrav. Pravi razlog pa najbrž tiči nekje drugje, v njegovem verovanjskem odnosu do trpljenja, ki ga je ubesedil za revijo Božje okolje: »Ko nekdo /ki zboli, postane invalid/ pravi, Bog me nima rad, mu rečem – o tem ne moreš soditi. Če Bog ne bi imel Kristusa rad, ga ne bi poslal na križ. Saj trpljenje ni zlo, večina svetnikov je na tak ali drugačen način trpela. Po eni strani zna biti trpljenje bližnjica do sreče, tiste večne sreče. Bog ve, če bi bil kot zdrav bolj srečen – najbrž ne. V invalidnosti in bolezni se želje zmanjšajo, spoznaš, da se nima smisla za ne vem čem pečati in je človek bolj svoboden.«

Tone je to svobodo zavestno postavil v službo bolnih in invalidov ter postal njihov glas in podoba. To ostaja tudi zdaj, ko nas – tako smo prepričani – z njemu lastno hudomušnostjo opazuje iz večnosti.