Vsak dan nas dosežejo zgodbe o nasilju, krivicah in zlorabah. Ob njih lahko čutimo jezo, nemoč in strah. Želimo si varnosti in jasnih odgovorov. Toda ob branju naslovov in pisanju komentarjev hitro pozabimo na človeka in v njem vidimo le še storilca, žrtev ali nekoga, ki bi moral ukrepati. Za temi oznakami ostajajo obrazi in življenja, ki jih ne poznamo. Hitro sodimo o človeku, težje pa si vzamemo čas, da bi ga srečali in mu prisluhnili. Za sodbo nam pogosto zadostuje že nekaj besed, za razumevanje pa potrebujemo čas in pripravljenost poslušati. Šele ko človeku dovolimo, da spregovori tudi sam, lahko za dejanjem ali oznako uzremo njegovo zgodbo. Prav tu nas nagovarja letošnji teden zaporov, ki nosi naslov »Vsi so povabljeni« in sporočilo »Tudi zate je prostor«. Jezusova prilika o svatbi, na katero služabniki pripeljejo ljudi s cest, nas postavlja pred vprašanje, komu bi sam najraje zaprl vrata. Kdo sme sesti blizu mene, dokler o njem ne vem preveč? In kaj se zgodi z mojo gostoljubnostj...