Te dni je dopolnil osemdeset let arhitekt in profesor dr. Jože Marinko. Sodi v krog ustvarjalcev, ki do danes ostaja zunaj dometa žarometov etablirane arhitekturne kritike, a je kljub prezrtosti s svojo samoniklo sočnostjo sooblikoval in žlahtnil iztekajoča se desetletja dvajsetega stoletja v »kraljevski disciplini« arhitekturnega ustvarjanja – sakralni arhitekturi.

Deset cerkva, devetnajst kapel …

Plečnikova misel malo pred smrtjo o vstajenju cerkvene umetnosti, izrečena v pogovoru z nečakom Karlom Matkovičem, se je v letih ideološke zime, ki so sledila, in ob postopnem odhodu njegovih učencev Bitenca, Valentičiča in Kregarja, vse bolj zdela kot sanja. Med redkimi arhitekti (takrat še) mlajše generacije, ki so v sakralni arhitekturi prepoznali izziv, vreden vsakršnega napora, je tudi Jože Marinko. Deset cerkva oziroma župnijskih središč, devetnajst kapel, osemintrideset celovito prenovljenih sakralnih prostorov, notranja oprema šestindvajsetih cerkva, ureditev...