Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

V čem me nagovarja sveti Frančišek in kaj bi imel povedati današnji Cerkvi in družbi? [ANKETA]

Za vas piše:
M. P.
Objava: 04. 10. 2026 / 00:34
Oznake: Svetniki
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 01.10.2026 / 11:14
Ustavi predvajanje Nalaganje
V čem me nagovarja sveti Frančišek in kaj bi imel povedati današnji Cerkvi in družbi? [ANKETA]
Assisi je rojstni kraj sv. Frančiška, ki je leta 1208 ustanovil Red manjših bratov in svete Klare. FOTO: Arhiv Družine

V čem me nagovarja sveti Frančišek in kaj bi imel povedati današnji Cerkvi in družbi? [ANKETA]

Ko je srednjeveško Cerkev preplavljal pohlep po bogastvu, razkošju in brezskrbnem življenju brez čuta za duhovno in telesno bedo drugih, je doživela veliko duhovno prenovo, katere velikan je sv. Frančišek Asiški (1182–1226), čigar god praznujemo danes.

Letošnja Frančiškova nedelja je še posebej praznična, saj jo obhajamo v letu 800. obletnice smrti sv. Frančiška Asiškega. Kaj mi sporoča asiški svetnik, smo vprašali nekatere naše bralce. 

Marjan Bunič

FOTO: Osebni arhiv

S Frančiškom sva se »spoznala« v domači viški župniji, na romanjih v Assisi, duhovnih vajah ... Pritegnil me je s svojo preprostostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Nagovarja s tem, da ni treba biti velik, saj je veličina v drobnih dejanjih, ki se na koncu seštejejo v velike korake. Govori mi, da Bog ne izbira popolnih ljudi, saj je bil tudi sam človek z napakami, iskanji in dvomi ter je kot takšen postal svetnik. Cerkvi – s tem mislim vse nas, ki jo sestavljamo – govori, naj se ne ukvarja toliko sama s seboj, pač pa naj bo preprosta, verodostojna, vesela, naj ne bo popolna Cerkev, ampak Cerkev, ki zna ljubiti, naj gre med ljudi. Muzikal, ki sem ga napisal in ga pripravljamo za skorajšnjo uprizoritev, prikazuje nekaj ključnih prizorov iz Frančiškovega življenja in spremlja skupino mladih na poti v Assisi, ki vsak s svojim »nahrbtnikom« iščejo, kaj jim Frančišek govori, spoznavajo zapuščino njegovega duha. Pri pripravi muzikala čutim veliko odgovornost, po drugi strani pa skušam tudi zaupati, v čemer mi je asiški svetnik prav tako v navdih.

Lucija Pajk

FOTO: Osebni arhiv

Sv. Frančišek me danes nagovarja k popolni predanosti Gospodu. Naš serafinski oče me ob skrbeh vsakdanjega sveta spomni, da je pomembno le eno: slediti Bogu Očetu. Življenje v goreči molitvi prepustiti nežnim Očetovim rokam, kot je storil on. S svojim zgledom življenja po evangeliju me spodbuja k iskanju Božje podobe v sočloveku. Če bi v nemir sveta, ki nas obdaja, sv. Frančišek stopil danes, bi morda le nemo obstal, padel na kolena, nas povabil k izpolnjevanju prve Božje zapovedi, v molitvi pa prosil Gospoda, da nas znova naredi za orodje svojega miru. Ko bomo zmogli ljubiti Gospoda, kot ga je ljubil sv. Frančišek, bo v srcih ljudi več prostora za bližnjega, ki trpi. Na svetu smo si namreč podarjeni, da kakor bratje in sestre z roko v roki hodimo za Kristusom.

Špela Švab

FOTO: Osebni arhiv

Meni je sveti Frančišek Asiški spremenil življenje, lahko bi rekla, da mi je svet predstavil v drugi luči. Preko sv. Frančiška sem tudi prišla v stik z njegovimi duhovnimi sinovi, frančiškani, s katerimi že nekaj časa sodelujem in so mi pomagali odpreti oči za njegovo življenje, predanost, ljubezen in vero v Jezusa. V župniji sem spoznala prijatelje, se udeležila raznih dejavnosti za mlade, ki mi pomagajo odkrivati sv. Frančiška in prek katerih pomagam širiti ljubezen in vero. Pri Frančišku me nagovarja to, da je vse daroval za Kristusa. Navdušen je bil nad tem, da je Bog postal človek, trpel in nas odrešil na križu. Sam se je želel približati Jezusu, zato se je odrekel vsemu bogastvu in živel v uboštvu in pobožnosti. Frančišek se je tako kot Jezus najraje posvečal ubogim in odrinjenim iz družbe. Daje nam zgled, da si med seboj pomagamo in širimo ljubezen in vero, tudi med manj opaženimi deli družbe in ljudmi, ki so nas v preteklosti tako ali drugače prizadeli, ter jim za njihova dejanja odpustiti.

Iztok Geister, pisatelj

FOTO: Nika Korsič

Že več kot pol stoletja me vznemirja primerjava tega, kar vem o krščanskem pogledu na naravo, s tem, kar vem o budističnem pogledu na domnevno isto naravo, sprašujem pa se tudi, kako naj svetopisemsko zahtevo po podrejanju uskladim s sodobno zahtevo o prirejanju narave. Frančišek Asiški zagotovo ni pridigal gobavcem in vsem tistim, ki so bili v življenju kakorkoli prizadeti in so zato trpeli, da bi jih še bolj ponižal, temveč zato, da bi jih s pridigo povišal. Če se je z njimi družil in jih nagovarjal k preživetju v upanju na Božji blagoslov, naj bi to počel zato, ker so ga s svojo nebogljenostjo spodbujali in utrjevali v veščinah neposrednosti in nezahtevnosti do ljubljenega, ki jih je po občečloveških merilih imeti za temelje ponižnosti. Če se je z njimi pogovarjal tako, da je v njih navzočnosti molil, je to počel zato, da se je z njimi lahko soočil v medsebojni globini. To pa ne pomeni, da je v njih videl svoje poslušalce ali učence, temveč da jih je gledal kot sebi v molitvi enakovredne in da se je po njihovi prizadevnosti celo zgledoval. In podobno, če ne ravno tako, bi si lahko razložili tisto kar nekam preveč razglašeno anekdoto, da je Frančišek pridigal tudi pticam v gozdu. Če je dobro poznal njihovo oglašanje, jim požvižgaval in so mu odgovarjale, se je z njimi pogovarjal, jih nemara celo privabil v svojo bližino in se tako z njimi soočil. Znana pa je tudi anekdota o budističnem menihu, ki so ga učenci zaprosili za jutranjo pridigo. Medtem ko so čakali, da bo spregovoril, je v krošnji bližnjega drevesa zapela neka ptica. Ko je utihnila, je menih učence nagovoril z besedami: »Pridiga je končana!« (foto: Nika Korsič)

br. Filip Mlinar

FOTO: Nejc Mihelič

Genialnost sv. Frančiška vidim prav v tem, da vrednot ni enostavno prevzel od družbe, v kateri je bil. Takrat so se namreč ravno oblikovala srednjeveška mesta s trgovino, ki je vsa stoletja rasla do današnjega kapitalizma. Tržna logika je postavljala na prvo mesto učinkovitost in je dobivala svoj primat v miselnosti ljudi. Sv. Frančišek pa si je zaradi osebne vere upal postaviti pod vprašaj, kar so mu govorili drugi, in ni bil pogojen z navadami, prisotnimi v takratni družbi. Tako se je odločil živeti brez premoženja, ki bi mu dajalo ugled v družbi, in brez popularne obleke. Znotraj primata tržne logike je učinkovitost zamenjal z molitvijo in askezo (vajami odpovedi ugodju). Naredil je vse, da v njem ne bi rasla storilnost, ampak ljubezen. Ali smo danes v isti meri pripravljeni postaviti na kocko svoja prepričanja zaradi krščanskih vrednot in storiti enako?

Anketa je del aktualne teme v novi številki tednika Družina. 

Nalaganje
Nazaj na vrh