V diktaturi nismo poznali besede diktatura

Ob zgodbi o prijateljstvu med akademsko kiparko Lizo Hribar (1913–1996) in pesnico Lili Novy (1885–1958), v katerem zaradi zunanjih okoliščin zazeva več kot desetletna praznina, avtorica umetelno sestavlja črepinje časa, ko se je po koncu druge svetovne vojne nad ljudi spustila »grenka snov« vsesplošnega nezaupanja. Iz te in drugih zgodb ljudi, ki so po koncu štiriletne morije pričakovali svobodo, doživeli pa novo zatiranje, ji uspe stkati polnokrven roman o tem, kako je bilo živeti v diktaturi. Ob življenjski poti Lize Hribar izpiše zgodbo ohranjene človeškosti sredi nečloveških razmer, zgodbo kot po čudežu obvarovane družine, ki ji je grozil razkroj, zgodbo otrok, ki celo v hišnem priporu (sic!) ostajajo razposajeni, zgodbo zakoncev, ki kljub dolgoletni prisilni ločitvi ohranita neskaljeno bližino in na koncu, a ne nazadnje, zgodbo iz zgodovinskega spomina tako dosledno izbrisanega slovenskega meščanstva, da se je dolgo zdelo, kot da ga sploh nikoli ni bilo. Kako ste prišli na zamisel, da bi napisali zgodbo Lize Hribar in Lili Novy? Zgodba me vedno pokliče, kar sem verjetno že prevečkrat povedala, vendar se o tem ne morem izraziti drugače. Vsako življenje lahko postane zgodba, veliko jih slišim, si jih zapomnim, a nekatere med njimi se dvignejo iz množice in vztrajno pritegujejo mojo pozornost. V obdobju, ko sem začela poučevati, sem odkrila zgodbo pesnice Lili Novy. Seveda sem že prej poznala njene pesmi, nisem pa se tako poglobila vanje. Nato sem leta 2006 prišla na umetniško gimnazijo dramsko-gledališke smeri nadomeščat kolegico igralko Alido Bevk, ki je hudo zbolela. Prevzela sem predmet umetnost govora. Ker sem prišla sredi šolskega leta, sem nadaljevala tam, kjer je ona prekinila. Ker je z dekleti četrtega letnika pripravljala interpretacije poezije Lili Novy, sem takoj preštudirala vse, kar je bilo v literaturi o pesnici zapisanega. Naletela sem na osupljivo zgodbo, za katero zdaj vem, da je bila prirejena in da je bil njen glavni del zamolčan. Manjkajoči del zgodbe je pozneje delno javno razkril pesničin vnuk Ingo Pasch, na katerega me je opozorila Alenka Puhar in mi pomagala z njim navezati stik. Srečala sva se, po nekaj pogovorih pa sem si ga drznila vprašati, ali bi privolil in mi pomagal, da bi napisala roman o Lili Novy. Bil je pripravljen, a je nato nenadoma umrl. Tako je bila zgodba, ki me je klicala, na videz izgubljena. Vendar ne dokončno, ker sem medtem že spoznala Angeliko Hribar in izvedela, da je bila njena mama Liza Hribar prijateljsko povezana z Lili Novy, a je med njima po vojni prišlo do razhoda. Začela sem raziskovati, kaj se je zgodilo, in odkrila pravo dramo, polno tesnobnih in zamolčanih skrivnosti, ki so se v meni začele pretvarjati v literarno predivo. Najbolj me vznemirijo zgodbe, ki jih je šolska zgodovina preskočila. Dolgo nisem vedela za povojne montirane procese ter za umetnike in druge izobra- žence, ki jih je režim izločil kot neosebe, kar je pomenilo, da niso več mogli javno delovati in so jih prisilno zavrgli tudi njihovi lastni kulturni krogi. To se dogaja v vseh diktaturah sveta. Največji, najpogumnejši ljudje padejo v nemilosti režimov ravno zato, ker se ne vdajo. Zame je to navdih. Tudi v tem trenutku imamo po svetu številne svobodomiselne ljudi v zaporih in v prezgodnjih grobovih. V zgodbi se smelo sprehajate po teh v molku zabrisanih zgodbah in prosto- rih … Roman o tem, kako je bilo na osebni ravni videti življenje v diktaturi, ste izpisali brez kančka ideološkosti. Šolala sem se v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sama nisem čutila represije, ker nisem bila za nič prikrajšana. V srednji šoli sem prejemala Titovo štipendijo, na kar sem bila izredno ponosna. Ko si v neki ureditvi, se ji podrediš, ker ne poznaš nič drugega in ne veš, da bi lahko bilo drugače. V diktaturi nismo poznali besede diktatura. O tem pišem v enem izmed uvodnih utrinkov, saj vsako novo poglavje v romanu začnem s svojo refleksijo. Hotela sem namreč nevsiljivo opozoriti na to, da sem zgolj opazovalka zgodbe in da gre za leposlovje, ki je v velikem deležu plod moje domišljije, čeprav temelji na zgodovinskih dejstvih in sem jo načrpala iz dokumentov. V knjigi seveda pišete o času, ko so ljudje pričakovali svobodo, a so bili soočeni z zelo drugačno resničnostjo. Po drugi svetovni vojni so ljudje pričakovali svobodo, a so prešli iz ene nesvobode v drugo, iz enega dušečega primeža v drugega. To je bilo najbolj šokantno. Tisti, ki so dobro opazovali družbene premike, so približno vedeli, kaj jih čaka, niso pa pričakovali, da bo tako hudo. Zelo težko je o tem govoriti brez ideoloških interpretacij, a to leposlovje zmore in mora. Zato ne dovolim, da bi si mojo romaneskno snov kdorkoli prisvajal ali jo označeval kot našo ali njihovo. Roman je vedno zgolj zgodba junakov in ti v svojem času ne premorejo ideoloških pogledov na tisto, kar se jim dogaja. Kaj je bil pri tem pisanju za vas največji izziv – vstopanje v drugačen čas, način razmišljanja, odnose? Princip odnosov je skozi vsa obdobja zgodovine človeštva enak: ti so bodisi tvorni bodisi rušilni. V leposlovju pa je seveda zanimiva rast literarne osebnosti, njeno spreminjanje, spoznanje in razsvetljenje, krpanje odnosov, odpuščanje. Že v izhodišču zgodbe, ko Liza pride iz zapora in je naenkrat sama s tremi majhnimi otroki, saj mož ostaja zaprt, jo postavim v položaj, ko mora ohraniti odnos. Zoran Hribar je bil obsojen na osemnajst let zaporne kazni, čeprav ni bil zločinec, ampak pošten, resnicoljuben človek. Ni bil ne kolaborant ne veleizdajalec ne plačanec Zahoda, kar je pisalo v njegovi obtožnici. Zanimalo me je, kako jima je uspelo ohraniti ljubeč odnos v letih negotovosti, ki jih je Zoran Hribar preživel v zaporu. Še težje kot v njun odnos mi je bilo vstopiti v čas, ki si ga danes, ko se res nimamo za kaj pritoževati, ne moremo predstavljati. Kaj pomeni biti v strahu na vsakem koraku, ker imajo stene ušesa, ker ne veš, kdo vohuni, zato ne moreš nikomur zaupati, sem si res težko zamišljala. Strah me je bilo tudi, da bi zgrešila značaj resničnih oseb. Ves čas sem imela pred očmi Angeliko, hčer moje romaneskne junakinje, ki je najbolje poznala svojo mamo. Bala sem se, da bom udarila mimo in bo Angelika rekla: »To pa ni Liza Hribar.« Kar bi se mi lahko zgodilo. A se vam ni … Ne. Najbrž zato ne, ker je Angelika tako široko razgledana in literarno izobražena oseba, da loči leposlovje in zgodovinopisje. Razumela je, da sem si nekatere situacije morala izmisliti. Denimo usodno srečanje med Lizo in Lili v prvem poglavju. Vedela sem samo, kaj se je med njima zgodilo, ne pa, kje se je njuno srečanje odvilo. Zamislila sem si, da je bilo to na Tromostovju. In zdaj, ko je prizor napisan, si ju vsi predstavljamo na Tromostovju, ki v romanu postane metafora. Seveda pa sem vse gradila na ohranjenih dokumentih. Torej se je gradivo kljub vsemu ohranilo? Dokumenti o tako imenovanem Nagodetovem procesu so shranjeni v Arhivu Republike Slovenije. Ohranjena so celo pisma, ki so jih zasegli Zoranu in Lizi Hribar ob aretaciji v maju 1947, ko so sredi noči vdrli v njuno stanovanje, odpeljali zakonca, pustili tam tri otroke s kuharico, premetali stanovanje in zapečatili nekaj sob. V arhivu sem torej našla čez 90 pisem, tudi tista, ki so jih prestregli na pošti, ko sta bila onadva že v zaporu. Če omenim zanimivost: prispela je, denimo, dopisnica s ponudbo za sobo iz obmorskega mesteca, kjer je bila družina prejšnje leto na počitnicah – pisala jim je gospodinja in jim poslala ponudbo. Seveda gospodinja ni mogla vedeti, zakaj ni prejela odgovora in zakaj Lize in Zorana z otroki ni bilo k njej: poletje sta preživela v zaporniških celicah, njuni otroci pa v hišnem priporu. Otroci v hišnem priporu?! To se lahko zgodi samo v diktaturi. Stari so bili sedem, šest in štiri leta. Niti babica ni smela do njih, videla jih je lahko le na stopnišču. Z njimi je ostala kuharica Pepca, ki je preprečila, da bi otroke kam odpeljali, denimo v kak zavod za sirote. Umetno ustvarjene sirote je namreč reševal prav tisti režim, ki jim je uničil starše, kar se dogaja v vseh vojnah in revolucijah. No, Pepca je uspela zadržati Hribarjeve otroke doma. Je bila ta izkušnja za otroke zelo travmatična? O tako imenovanih travmah danes govorijo naši otroci, oni pa tega pojma niso poznali. Angelika pripoveduje, da so se ves čas igrali, a jih je bilo strah, kadar je Pepca morala kam oditi. Tako majhnih otrok danes niti za pet minut ne bi pustili samih! A na stopnicah so imeli miličnika, ki jih je pazil. Seveda njegova služba ni bila čuvanje ali straženje otrok, ampak popisovanje obiskovalcev: moral je beležiti, kdo si upa obiskovati otroke političnih zapornikov. Prihajala je Lizina mama, slikarka Elza Kastl Obereigner, prihajala je tudi Vida Novakova, nekdanja narodna dama, ki je bila po vojni prav tako, sicer brez obsodbe pred sodiščem, izločena iz družbe. Narodna dama? Njen mož je bil minister v kraljevi vladi. Med vojno je umrl v Dachauu. Vida pa je bila kulturna mecenka, okrog sebe je zbirala literate, slikarje in druge izobražence. Njenih literarnih čajank sta se udeleževali tudi Lili Novy in Liza Hribar. Tako pogumna, da je prišla k Hribarjevim otrokom, je bila torej Vida Novakova, pa Miha Osolin, arhitekt na gradu Strmol, dober prijatelj ubitega Rada Hribarja, ki je bil Zoranov brat. Osolin se nikogar in ničesar ni bal, saj se mu kaj hujšega kot to, kar je doživel na Strmolu, ni moglo zgoditi. Prvi dan, ko Zorana ni bilo v službo, je prišel tudi sluga z gimnazije, kjer je Zoran poučeval matematiko – prišel je pogledat, kaj je z gospodom profesorjem, da ga ni v šolo. Miličnik je vse lepo popisal. Bil pa je dobrega srca in se je z otroki igral. Verjetno se mu je zdelo neumno, da straži otroke, a je pač opravljal svojo službo tako, da je bil volk sit in koza cela. Otroci se ga niso bali, ampak so mu plezali na rame. V romanu pišete o mračnem času, ki je ljudi tiral v neprostovoljno osamo, hkrati pa iz zapisa veje življenje, tudi v humorni razsežnosti, med drugim iz že omenjenih uvodov v posamezna poglavja. Zgodbo sem želela omiliti s svojim pogledom na presečni čas, ko je Liza še živela, jaz pa tudi že, v istem sistemu. Hotela sem tudi pokazati, kako je Lili Novy v vseh bridkostih svojega življenja ohranjala vedrino. Pa Ljuba Prenner! V roman sem namerno vnesla humorno držo osebnosti, ki je bila, oblečena po moško, že sama po sebi nenavadna. Dialoge med Lizo in Ljubo sem si seveda izmislila, a sem to storila šele, ko sem obe spoznala iz njunih lastnih zapisov. Roman je blagodejen po svoji človeškosti: ko se je Liza kot neoseba znašla na robu preživetja, je bila od povsem preprostih ljudi nenadejano deležna človeške topline in pomoči. Od Kroparjev, denimo! Gorenjci veljamo za škrte ljudi, Kropa leži v grapi med hribi, človek bi mislil, da so ljudje tam surovi, ozki, nedostopni … a so se tako izkazali! Po prihodu iz zapora so prav Kroparji Lizi in njeni družini omogočili preživetje. Zbrali so denar ter Lizi naročili in plačali jaslice, ki jih še danes postavljajo. Tako sem Kroparje tudi sama doživela, ko smo prišli januarja predstavit knjigo: dogodka se je udeležilo polno ljudi, bil je res lep večer. Kar na jok mi je šlo, ko sem spoznala, da je vsa vas prežeta z zapuščino Lize Hribar. Po hišah imajo njene izdelke, vsi poznajo njene jaslice … Po predstavitvi pride k meni gospod in reče: »Jaz sem pa sin od Vere Jelenc,« torej nečakinje umetnostnega kovača Jože Bertonclja, ki je takrat, jeseni leta 1947, z njim prišla k Lizi naročit jaslice. To je eden ključnih trenutkov v zgodbi. Zdaj pa je prišel k meni Verin sin, kupil knjigo in me prosil za podpis. Vas je pisanje tega romana spremenilo? Vsako pisanje spremeni človeka. Tudi vsako dobro branje, dober film. Spremeni te v tem, da na svoje težave drugače gledaš … da znaš biti hvaležen tudi za težke preizkušnje, iz katerih izideš za spoznanje trdnejši, boljši. Liza je bila, ko jo je doletela aretacija, na idiličnem začetku družinske poti. Postala je žrtev režima, vendar je ohranila ljubezen: ohranila je odnose, družino, kar je v takih časih res velika stvar! A popoln družbeni preobrat se tudi nam lahko vsak trenutek zgodi. Zato je pomembno vedeti, kako so težke čase preživeli močni ljudje pred nami. In zato se vam je zgodbo zdelo vredno napisati … Seveda. In drznem si reči, da jo je vredno tudi prebrati.

Dostop do članka (47174)

V diktaturi nismo poznali besede diktatura

V diktaturi nismo poznali besede diktatura

Kako ste prišli na zamise...

Ni zapustil svoje črede

odmevi 21/26

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.