V ljubezni ni strahu

Letos obhajamo 90. obletnico rojstva in 35. obletnico mučeniške smrti Aleksandra Mena, enega najvplivnejših krščanskih oseb v 20. stoletju. Rodil se je 22. januarja 1935 v Moskvi, v času Stalinovih čistk in širjenja gulaga, ko je bilo zaprtih 95 % cerkva in vsi samostani, številni duhovniki pa zaprti ali ubiti. Cerkev je bila dobesedno izrinjena iz družbe v katakombe in tam je bil Aleksander skupaj z mamo tudi krščen v skupnosti, ki je ohranjala izročilo znamenitega optinskega samostana. Na začetku 2. svetovne vojne je bil Stalin primoran dati nekaj svobode kristjanom, če je želel računati na podporo zahodnih zaveznikov. V tem času je duhovnik Boris Vasiljev, sicer tudi paleontolog in biolog, začel zbirati vernike in skupaj z njimi prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Aleksander, ki je prihajal skupaj z mamo, se je tako že v otroštvu srečal z vprašanjem odnosa med vero in znanostjo, še bolj pa ga je nagovoril duh ljubezni in skupnosti, ki je vladal tam. Na začetku vladavine Hruščova je bil tik pred diplomo izključen s fakultete. Vse do perestrojke je doživljal valove odjuge in ponovnega pritiska na vernike v Sovjetski zvezi. Zaslišanja in hišne preiskave so bile na dnevnem redu. Moral je biti nadvse previden zaradi sebe in svojih duhovnih otrok, ki jih je bilo iz dneva v dan več. Tudi perestrojka sama po sebi ni omilila situacije. V prvih letih so v ječah še umirali disidenti. Do spremembe je prišlo leta 1988, ko so v Sovjetski zvezi praznovali 1000. obletnico krsta Rus' (poimenovanje staroruske države med koncem 9. in začetkom 13. stoletja, ki pa ga Ruska pravoslavna Cerkev danes uporablja za ozemlje vseh vzhodnih Slovanov). Zaslišanja in hišne preiskave 11. maja 1988 je kot prvi duhovnik javno predaval v državni ustanovi. Profesorji in študentje so do zadnjega kotička napolnili dvorano Fakultete jekla in zlitin. Prvi je tudi spregovoril na državnem radiu in televiziji, vendar to še ni pomenilo konca nevarnosti in groženj. Nekateri so mu predlagali, naj odide v tujino in se tako izogne neprestanemu nadzoru, vendar zanj to nikoli ni prišlo v poštev. Preveč je bil zaskrbljen za svoje duhovne otroke. Svojim najbližjim je večkrat dejal, da se njegov čas izteka, pa čeprav je bil star šele 55 let. 9. septembra 1990 je bil grozljivo umorjen z udarcem po glavi (verjetno sekiro) po poti, ko je šel zgodaj zjutraj na vlak obhajat bogoslužje. Njegova smrt ni bila nikoli pojasnjena, čeprav so prijeli kar nekaj osumljencev, ki so krivdo priznali. To je bilo nedvomno v interesu oblasti. On sam je morilcu odpustil že pred smrtjo. Na vprašanje žene, ko je okrvavljen prišel do vrtnih vrat: »Kdo te je?« je odgovoril: »Nihče.« Starša vzgojena v ateističnem duhu Starša, oba judovskih korenin, sta pripadala generaciji, ki je bila vzgojena v ateističnem duhu. Oče Wolf Gersch-Leibovich Men, ki je v otroštvu obiskoval judovsko šolo in je znal hebrejščino, je bil ravnodušen do religije, ni pa ji nasprotoval. Bil je inženir in direktor tekstilne tovarne. Mati Elena Salamonova Tzuperfein se je pred rojstvom Aleksandra približala Pravoslavni Cerkvi. Aleksandra je krstil starec Serafim, po njegovi smrti pa je imela odločilno vlogo za njegovo duhovno rast mati Marija. »Bila je pobožna, žena molitve, popolnoma brez hinavščine, tradicionalizma in ozkosti […].Vedno polna velikonočnega veselja, globoke predanosti Božji volji in občutka bližine duhovnega sveta […]. Mati Marija je imela lastnost, ki jo je povezovala z optinskimi starci, ki mi je pri njih tako ljuba: odprtost do ljudi, njihovih problemov, njihovih iskanj, odprtost do sveta,« je zapisal. Aleksander je bil zelo bister fant. V šoli, kjer je bil med drugimi njegov sošolec režiser Andrej Tarkovski, pa se je dolgočasil. Imel je odličen posluh, igral je na kitaro, zelo dobro je risal, posebej živali, pa tudi ikone. Vedno je imel rad knjige. Zanimali sta ga astronomija in biologija, že pri 13 je prebral Kanta, kasneje so ga pritegnili ruski filozofi: Berdjajev, Losski, Frank, Florenski. Poseben vtis je nanj naredil Solovjov in njegova ideja vse-edinosti. Posvečal se je nekrščanskim religijam. S katoliškimi avtorji, ki jih je vedno cenil, se je srečal prek profesorja Pestova, pri katerem si je izposojal knjige. Kasneje so prav katoličani v Bruslju, v središču Življenje z Bogom, kjer sta delovala Slovenca Anton Ilc in Karel Kozina, tiskali njegove knjige. Duhovnik, mož in oče Za duhovništvo se je odločil pri 12 letih. Mati Marija ga je blagoslovila, rektor semenišča pa mu je dejal, naj se vrne, ko bo polnoleten. V starosti 15 let je začel peti v cerkvenem zboru. Vedno je s seboj nosil Sveto pismo. Vpisal se je na biologijo. Narava je bila zanj drugo Sveto pismo. Vzporedno je samostojno študiral teologijo. V času študija se je poročil z Natalijo Grigorenko, s katero je imel dva otroka. Zaradi verskih prepričanj, ki jih nikoli ni skrival, ni prejel diplome, kar je razumel kot Božjo previdnost. Še istega leta, 1. junija 1958, je bil posvečen v diakona, dve leti kasneje pa je prejel mašniško posvečenje. Deloval je v različnih župnijah v okolici Moskve, zadnjih 20 let pa v naselju Novaja Derevnja, v župniji Jezusovega darovanja v templju, kamor so se začele stekati množice, ki so bile žejne Besede, nasveta, tolažbe. Med njimi so bili tako preprosti ljudje kot moskov-ski izobraženci. Stik z inteligenco je nekako »podedoval« od svojega duhovnega očeta, Nikolaja Golubcova, ki je bil znan po delu z izobraženci. Poleg ljudi s humanistično izobrazbo je bilo med njimi mnogo zdravnikov, inženirjev, naravoslovcev, saj Menu svet znanosti ni bil tuj. Boj med vero in razumom je bil zanj spor, ki ruši celotnega človeka. Posebej velja omeniti Menovo prijateljstvo s pisateljem Aleksandrom Solženicinom. Če so pri hišni preiskavi pri kom našli njegove knjige, je to pomenilo gotovo zaporno kazen. Menovi so jih skrivali med premogom. Po odstranitvi Hruščova leta 1964 se je religiozno prebudila predvsem mladina, ki je v njem našla svojega sobesednika in pastirja. Zbirali so se ob sobotah. Oče Aleksander jim je razlagal Sveto pismo in osnovne krščanstva. To so bili zametki t. i. »malih skupin«, ki so nastale v 70. letih. V tem času se je prebudilo tudi zanimanje za ikone, glasbeniki so organizirali koncerte, slikarji pa razstave po domovih, zaživel je »samizdat«, neuradno in predvsem necenzurirano izdajanje in širjenje knjig, v katerem je sodeloval tudi Men. Pod budnim očesom oblasti Oče Aleksander je bil zato vedno pod budnim očesom oblasti. Obtoževali so ga, da je proti sovjetskim oblastem, da je proti Pravoslavni Cerkvi. Grozili so mu, da mu bodo prepovedali delovati v kateri koli župniji, čeprav sam nikoli ni izražal političnih prepričanj ali se glasno zavzemal za človekove pravice, ker je menil, da to ni njegova poklicanost, poleg tega ni želel izpostavljati svojih duhovnih sinov in hčera, med katerimi so bili številni disidenti. Kadar so bili pritiski oblasti posebej hudi, jih je prosil, naj ne prihajajo. Na okoliščine je poskušal gledati z »druge perspektive«, od strani in od zgoraj, kot da ni del njih. Vedno pa je poudarjal: »Resnična svoboda se rodi v globini.« Zadnja leta je hitel, niti dneva počitka si ni vzel. Prepričan je bil, da nima pravice ljudem odreči žive besede o Kristusovi ljubezni. Njegov osebni zdravnik je kasneje dejal, da z medicinskega stališča ni mogoče razložiti, kako je kljub skrajno krhkemu zdravju lahko še vedno toliko delal. Ko so ga vprašali, kako mu uspeva narediti toliko stvari, se je ozrl na ikono in z nasmehom dejal: »Imam pogodbo. Oddam vse, kar imam, in ves svoj čas, zato tudi meni po mojih močeh uspeva narediti vse.« Ženi je malo pred smrtjo rekel: »Upam, da sem uspel storiti vse.« Ni poznal besede »moraš« Središče življenja Aleksandra Mena je bil Jezus Kristus, ki razodeva Očetovo ljubezen in je blizu žeji človekovega srca po resnici in ljubezni ne glede na zapleteno osebno pot, na greh. Iskalci iz vrst izobražencev pa so v njem našli tudi sogovornika, ki je bil kos njihovim vprašanjem. Globoko je razumel njihovo iskanje, predvsem pa ga je vzel resno. Tisti, ki so ga poznali osebno, ga opisujejo kot toplega in veselega človeka, ki je cenil prijateljstvo. Bil je širokega srca in duha. V odnosu z njim je sleherni čutil spoštovanje, sprejetost, dragocenost. Imel je izjemen dar zgladiti nasprotja. Bil je zgled krščanskega življenja: brez formalizma, brez moralizma, brez jalovega dogmatizma. Vedno je na prvo mesto postavljal človekovo svobodo. Slehernemu je hotel pomagati priti do zrelih odločitev. Iz njegovih ust ni bilo nikoli slišati besede »moraš«. Bil je vzoren mož in oče. Ženi je pomagal pri gospodinjskih opravilih, obdeloval je domači vrt. Znal je tudi kuhati in je to rad delal. Vsem, ki so se nanj obrnili, je nudil pomoč, tako duhovno kot moralno in materialno. Kogar je krstil, je spremljal vse življenje, tudi ko je bilo treba najti zdravnika ali drugačno pomoč. Pogosto je pomagal tudi gmotno, neopazno: denar je denimo položil v knjigo, ki je ležala na mizi. V njegovi aktovki so bila vedno darila. Tudi to je bil znak pozornosti, ki jo je izkazoval vsakomur. Vsakega je poznal osebno Oče Aleksander je bil predvsem pastir. Prepričan je bil, da je najpomembnejša naloga sodobnega duhovnika oznanjevanje, največja nevarnost za kristjane pa, da se zaprejo v udobje cerkvenega »geta«. Njegove prodorne pridige, ki so bile razumljive vsem, so prihajali poslušat ne le ljudje iz Moskve, ampak tudi iz drugih mest. Krstil je nekaj tisoč posameznikov. Približno 50 na mesec. Ostajal je globoko ponižen, vedno je želel ljudi pripeljati do osebnega srečanja s Kristusom in ljubezni do njega, nikoli k sebi. Z njimi se je srečeval v župniji, pogosto pa jih je obiskoval tudi na njihovih domovih, kjer je podeljeval zakramente, kadar je bilo tako bolj primerno. Vsakega je poznal osebno. Ljudi je dosegal tudi prek tiskane besede, ki se je širila po vsej državi. Mnogi so po naključju našli kakšno njegovo besedilo in tako prvič slišali o Bogu. V tistem času je bila večina duhovnikov neizobraženih, praktično nihče se ni ukvarjal s katehezo, s študijem Svetega pisma, z razmišljanjem, kako doseči srca ljudi. Poleg tega je očetu Aleksandru avtoriteto dajalo dejstvo, da se nikoli ni udinjal oblastem, kar je bila cena, ki so jo mnogi plačali za to, da bi lahko »svobodno« delovali in kar so jim posledično očitali. Leta 1987 je prvič odpotoval v tujino, na Poljsko. Prijatelji so mu želeli pokazati državo, njega pa je zanimalo le pastoralno delo. Želel je videti, kako je organizirana, kako poteka založniška dejavnost … Čez teden dni se je vrnil domov. Prepričan je bil, da ima preveč dela, da bi lahko zapravljal čas. Pomen skupnosti Vrata njegovega doma so bila vedno odprta ne le za prijatelje, ampak tudi za povsem tuje ljudi, ki so se želeli srečati z njim in pogovarjati o veri. Eden od njih je zapisal: »Če bi me vprašali, kako se počuti duša, ki je prišla v raj, bi odgovoril: točno tako, kot pri očetu Aleksandru doma. Nič posebnega, preprosto dobro. Kot nikoli in nikjer drugje. Svobodno. Svetlo. Toplo. Ničesar odvečnega. Čarobna skladnost, ki jo je hiši pridal gospodar, je izhajala iz vsakega kotička in predmeta.« V času, ko je država vernikom prepovedala organiziranje kakršnih koli srečanj, tudi molitvenih, je Men v želji po obnovitvi skupnostnega duha prve Cerkve okrog sebe zbral skupine, kjer so verniki v zaupnem in ljubečem okolju rasli duhovno, našli prijatelje, spoznali Sveto pismo in se naučili moliti. V njih se je vsak lahko počutil svobodno. Sam je zapisal: »Prizadeval sem si združiti župnijo, da bi postala skupnost in ne le skupek naključnih, bežno znanih ljudi. Želel sem si, da bi si med seboj pomagali, molili skupaj in skupaj prejemali zakramente.« Povezal je tudi sobrate duhovnike, ki so želeli poglobiti teološka in pastoralna vprašanja. Publicist Aleksander Men je začel pisati že v otroštvu: eseje, poezijo, članke, je tudi avtor na desetine knjig. Največje delo je Zgodovina religije v sedmih delih, ki je izšla med leti 1970 in 1992 v Bruslju, ter Sin človekov (1968), prevedena tudi v slovenščino (Družina, 2021). Preden je bila natisnjena, se je desetletje po odlomkih pretipkavala in razširjala med ljudmi. Men je napisal tudi Svetopisemski slovar z okrog 2.000 gesli. Tudi komentarji v znameniti Bruseljski Bibliji, ki je izšla pri založbi Življenje z Bogom v 70. letih in je še danes najkvalitetnejša izdaja Svetega pisma v ruščini, so njegovi. Večinoma je objavljal pod psevdonimi, ki so jih izbrali v tujini založniki brez njegovega soglasja. Vsi pa so vedeli, kdo se skriva za njimi. Mlajši brat Pavel se je spominjal enega od pogovorov z uslužbencem KGB. Prvo vprašanje je bilo retorično: »Bogoljubov, Svetlov, Pavlov, ste Vi?« Očitno je bilo, da so bili psevdonimi brez teže in pomena. Njegov učenec, klasični filolog, ki je zamenjal akademsko kariero za duhovniško službo, Georgij Čistjakov, se takole spominja Mena: »Oče Aleksander je bil eden tistih, ki se niso bali. Ni se bal obiskovati težko bolnih in umirajočih, čeprav je bilo to strogo prepovedano, ni se bal pridigati in, še več, govoriti o veri z otroki, s čimer je praktično odkrito kršil sovjetsko zakonodajo. Ni se bal jezika svojega časa in v nasprotju s skoraj vsemi brati v duhovništvu je znal (podobno kot apostol Pavel) govoriti s 'pogani' o Kristusu v jeziku teh poganov. Ni se bal združevati izkušenj svojih prednikov, ki so bile zelo različne in so se včasih med seboj izključevale, in to mu je uspevalo presenetljivo dobro, ker tega ni delal po človeških močeh, ampak v moči Božje ljubezni.« dr. Alenka Arko, Fotografije: HTTP://ALEXANDRMEN.RU

Dostop do članka (47174)

V ljubezni ni strahu

V ljubezni ni strahu

Uči me velikodušnosti

Kruha in iger?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.