V Rebulovem vetru

V sredo, 12. marca, je založba Mladika iz Trsta v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavila zbornik esejev V Rebulovem vetru. Svoja besedila so prispevali ugledni kulturniki z obeh strani meje. Ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule so se v letu 2024 zvrstile številne pobude, je v uvodu zapisal urednik knjige Ivo Jevnikar. Društva in ustanove, ki so včlanjeni v Slovensko prosveto v Trstu, so pripravili cel niz prireditev s skupnim naslovom V Rebulovem vetru, ki seveda namiguje na pisateljevo najpomembnejšo mojstrovino, na roman V Sibilinem vetru, a tudi na njegov duhovni nemir, in nakazuje, da je ta »veter« raznesel v različne smeri prvine njegove besedne umetnosti, narodnostne in teološke misli, zavezanosti demokratičnim vrednotam, ljubezni do antike, tako da živijo in se razvijajo dalje ter oplajajo našo zamejsko in vseslovensko družbo, s prevodi pa tudi širši prostor, je povedal Jevnikar. Skriti učitelj Miroslav Košuta je v spominskem zapisu Hudoživ spomin spomnil, da je bil Rebula že kot otrok iztrgan iz narodovega telesa, a z domačim narečjem se je prebil do mojstrstva žlahtne slovenščine. »Kdo lahko z večjo ljubeznijo priča o njej in njeni vrednosti za preživetje zdaj, ko nas namesto črnega terorja ogrožata globalizacija in tehnologija? Ko nas od naših vnukov ne ločujejo več desetletja, ampak geološke dobe?« Temeljnega pomena se mu zdi čudež, da se je Alojz Rebula razvil v slovenskega pisatelja, potem ko so mu skoraj izkoreninili materinščino. »Alojz Rebula je naš zadnji genialni ustvarjalec in mojster jezika, avtor široke palete pripovedi, od novel in romanov do radijskih in gledaliških iger, zakoreninjenih v zgodovini in veri, a tudi aktualnih v trenutni evropski stiski.« »Čeprav o njem nikoli doslej nisem razmišljal na tak način, bi lahko Alojza Rebulo razglasil za enega svojih poglavitnih učiteljev,« je v prispevku Skriti učitelj moje mladosti napisal Aleš Maver. »Večino devetdesetih let prejšnjega stoletja sem se namreč v dobršni meri oblikoval ob njegovih zapisih, zlasti tistih v Družini.« V vsak delec vtisnjena celota Igor Grdina je v razmišljanju Ustvarjalec bivanjske navpičnice zapisal: »Med ne prevelikim številom slovenskih pisateljev, ki jih je brez pogleda na naslovnico, na kateri je natisnjeno avtorjevo ime, mogoče prepoznati po prebranem odstavku ali strani, je Alojz Rebula nekaj posebnega: njegov umetniški prstni odtis se ne razodene z izrazno maniro, ki bi mogla postati temelj literarne šole, ne s posamičnimi jezikovnimi ekstravagancami ali eksperimenti, temveč s celovitim vtisom odlomka. In če se človek posveti knjigi do konca, ugotovi, da se ni zmotil: v vsakem delu je odtis tekstnega totala. Kar daje prepoznavnost posameznemu izseku, je vpetost v celoto. Ne v kak njen segment ali element. Potemtakem ni mogoče govoriti o zaznamovanosti (zgolj) s slogom, kakor pri posnemovalcih Josipa Stritarja ali Ivana Cankarja, prav tako pa ne gre (predvsem) za nezgrešljivost vzdušja, ki je značilna za umetnost Draga Jančarja. Pri Rebuli se bralec srečuje z amalgamom ekspresivistične jasnosti in komunikacijske umetelnosti.« Rebulova pot Božo Rustja je v prispevku Vera je kakor vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom, zapisal: »Tudi jezik, ki je besednemu umetniku osnova za ustvarjanje, je bil v Rebulovih rodnih krajih zelo reven. V pogovoru za Ognjišče je leta 1970 dejal: 'Iz rodnega kraja sem prinesel zelo malenkosten jezikovni fond, ker je naš dialekt zelo pogovoren, hudo nastlan s tujkami in italijanskimi izrazi, tako da sem moral ves svoj jezikovni fond nabrati iz lastnega študija.'« Rustja je dodal: »Mnogim ljudem moje generacije, generacije pred mano in za menoj so njegovi spisi pomagali na poti vere.« Dr. Ignacija Fridl Jarc v eseju Rebulova pot od Vrta bogov v vrt Bogov piše tudi, kako je po izidu Rebulove knjige Vrt bogov v novoletni prilogi Dela 31. decembra 1986 izšel pogovor Mileta Šetinca z Mitjo Ribičičem, v katerem je ta ostro ožigosal Rebulovo knjigo. Fridlova ugotavlja, da je Mitjo Ribičiča in partijski vrh očitno zmotilo dvoje, tako Rebulovo besedilo kot spremna beseda Boga Grafenauerja. Njegova metaforika Marija Pirjevec je v prispevku Duhovni ustroj Rebulove pripovedne proze zapisala, da se je jezikovni preskok od revne domače govorice v univerzalni literarni jezik Rebuli kot dvajsetletnemu zgodil ob branju poezije klasičnega modernista Otona Župančiča in njegovih prevodov Shakespeara. Izpostavila je Rebulov krščanski eshatološki sistem vrednot, njegovo usmerjenost v absolutno, odprtost do skrivnostnega, ki jo je s posebnim posluhom za antični svet odkrival že pri Grkih in Rimljanih. Pirjevčeva meni, da sta se osebni slog in individualna pesniška imaginacija pri našem pisatelju morda najbolj sprostila na področju metafore. »Njegova metaforika razkriva namreč veliko suverenost in prostost, skratka, je metaforika višje vrste, ki gre v novo poimenovanje stvari in vnaša v avtorjevo razmerje do pojavov osebno dimenzijo. Je vsekakor znamenje izrazito individualnega videnja in globljega dojemanja sveta.« Barbara Zlobec je v spomin na profesorja Alojza Rebulo napisala esej Dvojezičnost v antiki »v poklon plemenitemu in dragemu učitelju s tremi srci – slovenskim, grškim in latinskim. Njegova humanistično obravnavana človeškost ostaja za vse nas trajen navdih.« Partizani in cerkev Nadvse zanimiv je prispevek Alenke Puhar Kakor brez oči – tak, kot jih piše le ona. Osrednja tema je zapis Alojza Rebule leta 1953 v dnevniku, kjer je že takrat, izjemno zgodaj, v značilnem (rebulovskem) slogu opisal svoj izlet do »cerkvice sv. Lovrenca« nad Loko pri Zidanem Mostu. Tam se je srečal s cerkvijo, ki jo je poznal s fotografije, kakor jo je »ujel partizanski fotograf, ko je hotel dati neko idilično ozadje koloni 14. divizije, ki se sključena v snežnem metežu vzpenja po hribu«. Puharjeva je šla po sledi njegovega zgodnjega zapisa in te znamenite fotografije. Njen esej se bere kot najbolj zanimiva »zgodba«. S svojim izbrušenim spominom, znanjem in zmožnostjo analize je razgalila za propagandnimi nameni skrito zgodovinsko dejstvo, kako so komunistični veljaki številčno partizansko enoto poslali v eno samo trpljenje in smrt. Glasnik slovenstva »Pisatelj Alojz Rebula je na prvi pogled predvsem neprekosljiv mojster v besednem prikazovanju vidnih lepot sveta,« je v izjemnem prispevku Alojz Rebula, glasnik neuničljivega slovenstva zapisal Milček Komelj. »Bil je namreč nerazdružno povezan z naravo, najprej s primorsko kraško zemljo in pozneje prav toliko tudi z bujnejšo zasavsko pokrajino in povezan z vsem svetom, tudi na drugih kontinentih, ki jih je kdaj koli naselil slovenski duh. Slovenstvu zavezanemu bralstvu pa najbrž še več pomeni dragocenost, da je bistven del Rebulovega opusa narodno angažiran, usmerjen v oznanjanje vrednot slovenstva in slovenskega jezika.«

V Rebulovem vetru

V Rebulovem vetru

Skriti učitelj

Sladko

Simbolni pomen bosih nog

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.