V spomin na domobrance in civiliste

Vetrinj je ime kraja, ki je bil v času največjih zločinov nad Slovenci, od leta 1941 do 1945, eden v nizu komunističnega nasilja: od nasilja med drugo svetovno vojno, ki je povzročilo (samo)obrambo, množičnih pomorov ujetnikov po Turjaku, umika (samo)obrambne slovenske vojske pred komunizmom v Vetrinj, angleškega vračanja v Slovenijo, v komunistične roke, do mučenja v uničevalnih taboriščih na Teharjah in v Šentvidu ter množičnih pomorov ujetnikov na moriščih. Nova Slovenska zaveza, negovalka spomina na to odporniško vojsko proti komunističnemu nasilju, vsako leto pripravi romanje v Vetrinj, v spomin na umik domobranske vojske iz Slovenije in na njeno vrnitev s pomočjo velike prevare. Sestavni del romanja je maša v vetrinjski cerkvi, kjer so maja in junija 1945 begunci molili pred tamkajšnjo Marijino podobo. V strašno trpljenje Tako smo se tudi letos, ko je od hudih dogodkov preteklo že 80 let, v soboto, 24. maja, na pot podali z dvema avtobusoma izpred Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Najprej je bila v vetrinjski cerkvi slovesna maša, ki jo je ob somaševanju pliberškega mestnega župnika in dekana Ivana Olipa daroval krško-celovški škof dr. Jože Marketz. Predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin je v pozdravnem nagovoru spomnil, da smo se zbrali povezani v spominu na domobrance in civiliste, ki so jih od tu, iz Vetrinja poslali v strašno trpljenje in smrt. »Na tem kraju so naši ljudje doživeli takšno stisko in razočaranje ob prevari, da je neko dekle to izrazilo z vzklikom: 'Ali še ne bo sodni dan?' Vrnjeni so imeli pred seboj samo eno pot, ki se je končala v breznu. Mi pa imamo pred seboj obilico raznih življenjskih poti, ki jih moramo izpolniti z dobrimi cilji in smislom.« Spomin Vetrinjskega polja Škof Marketz je spomnil, da se na dan, ko obhajamo slovesni praznik Marije, Pomočnice kristjanov, naše srce in duša obračata k nebeški Materi, ki nas nikoli ne zapusti – še posebej ne v trenutkih največje stiske in preizkušenj. »Današnji praznik je za nas Slovence še toliko bolj pomenljiv, saj se spominjamo tragičnih dogodkov na Vetrinjskem polju, ko je mnogo naših rojakov doživelo bridko usodo pregnanstva, izdaje in smrti. Na tem kraju, kjer danes stojimo, je odmeval jok mater, molitev starcev in tišina tistih, ki so slutili, da se bliža konec njihove poti. Bili so to nedolžni ljudje, ki so se umaknili pred nasiljem, v veri in upanju, da jih bo Zahod zaščitil. Namesto tega pa so mnoge izročili nazaj, v smrt. In vendar – sredi te groze, sredi tega križa – niso izgubili vere. Molili so. Upali so. Vzklikali so k Mariji: 'Pomočnica kristjanov, prosi za nas!' Marija Pomočnica ni le naslov, je obljuba. Je dar Cerkve vsem tistim, ki v stiski ne vedo, kam bi se obrnili. V zgodovini Cerkve, še posebej v času preizkušenj, vojn in zatiranja, je bila Marija luč, ki ni ugasnila. Kot je nekoč stala pod križem, tiha, zlomljena, a z vero trdna, tako je tudi stala ob naših pregnancih, ko so se znašli v brezizhodni stiski.« Škof Jože Marketz je dejal, da spomin Vetrinjskega polja ni le zgodovinski opomin. »Je tudi klic k molitvi, odpuščanju in spravi. Čeprav se resnica o teh dogodkih dolgo ni smela povedati, je v srcu naroda živela naprej. Naša naloga danes ni maščevanje, temveč resnicoljubnost, dostojanstven spomin in predanost miru. Ko se spominjamo teh žrtev, jih zaupajmo Božjemu usmiljenju. Naj njihova kri ne kliče po sovraštvu, ampak po pravičnosti in miru. V tej luči je Marija Pomočnica zavetnica vseh nas: naj nam pomaga ostati zvesti resnici, a brez grenkobe; naj nas vodi k spravi, a brez pozabe; naj nas varuje, da ne bi nikoli več kot narod ali kot Cerkev dopustili, da bi bili ljudje zaradi vere, narodnosti ali političnega prepričanja preganjani.« Begunci v Špitalu Pel je pevski zbor iz Sel na Koroškem. Po maši je bil recital iz Maše za vstajenje Slovencev avtorja Toneta Rodeta. Popoldne smo se z Majdo in Lojzetom Starmanom zapeljali še v Špital, kjer je bilo leta 1945 veliko taborišče z barakami, kamor so Angleži iz Vetrinja preselili preživele slovenske begunce. Tam so živeli več let, večina se jih je odselila po svetu, precej pa se jih je v tem kraju ustalilo, tudi zakonca Starman. Majda nas je vodila po pokopališču, kjer nam je najprej pokazala lepo urejen grob umrlih slovenskih duhovnikov, nagrobnik je Plečnikov. Potem nam je pokazala tudi del pokopališča, kjer so pokopavali slovenske begunce. Veliko jih je že »prekopanih« oziroma so v drugi lasti. Tam pa je tudi lepo urejen grob družine Jelke Mrak Dolinar (umrla je leta 2018). Potem smo se zapeljali po ulicah novodobnih hiš, kjer je bilo nekoč taborišče. Na koncu nam je Majda spregovorila še v špitalski cerkvi. Številni romarji smo doživeli duhovno in spominsko močan dan, spomin na tisoče Slovencev, ki so morali zapustiti domovino zaradi komunističnega nasilja, tisoče med njimi, domobrance in tudi civiliste, pa so Angleži z veliko lažjo predali v roke morilcem, ki so jih nato večinoma umorili. Da jih ne pozabimo Franci Žnidar: Najhujše zlo komunistične diktature je napovedal sam Tito 26. maja 1945. »Kar se tiče onih izdajalcev ... ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin ... če bi se to zgodilo, bo trajalo zelo kratek čas.« Posledico teh strašnih besed je bilo treba sramotno skrivati samemu narodu in svetovni javnosti v miniranih jamah, rudnikih in več sto skritih grobiščih. Ponosni dediči revolucije, ki so skoraj ves čas vladali Sloveniji, o tem mol- čijo, pa vendar dobivajo visoka priznanja za svoje vrednote. Zato imamo potomci preživelih moralno dolžnost, da ne pozabimo na bratomorni zločin, na pregnane in zatirane. Z vsakoletnim romanjem v vetrinjsko cerkev in ostalimi spominskimi slovesnostmi se pietetno poklonimo žrtvam komunističnega nasilja. Spomin nas dela ljudi Marija Gasser: Spomin nas dela ljudi, premaguje pozabo, čeprav je napadan z lažjo. Vetrinj je zelo zaznamoval Selško dolino. V maju 1945 so se tudi mladoletni umaknili pred rdečim zlom in mi nekateri preživeli zaupali svoj spomin. Za mnoge pa je vlak zadnjič ustavil na škofjeloškem peronu. Nimajo groba. V poduk Slovencem pa sta nastali vetrinjska in argentinska zgodba. Steber slovenskega naroda je daleč stran živel posebno upanje, duhovno širino, narodno zavest in odgovornost do domovine. Danes se vrača četrta generacija domoljubov in nam pomaga graditi Slovenijo. Druga tragedija v naših krajih pa se je začela v adventu 1945, ko so komunisti na Koroško izgnali 125 vaščanov, med njimi 79 otrok. S pietetno slovesnostjo, mašo v vetrinjski cerkvi in s spominjanjem smo dali poseben poklon, položili cvet tej močni, nevidni skupnosti. Majda Starman nam je na špitalskem pokopališču pokazala, kje je bil nekoč grob deklice Barbike iz Dražgoš. Zdaj ga ni več. Spomin nanjo za vedno živi v zapisu v Zavezi. Kaj se je zgodilo z nami? Slavko Žižek: Po slovenski demokratizaciji sem šel večkrat po poteh vetrinjske tragedije in krajev angleške prevare z izročitvijo slovenskih domobrancev v roke komunističnih krvnikov. Obiskal sem mnoga morišča nedolžnih žrtev in uničevalna taborišča. Seznanil sem se, kolikor je pač to mogoče, z življenjem v begunstvu in kasneje v emigraciji ter občudoval tako imenovani slovenski čudež. Na teh romanjih sem se ob odpiranju tabernaklja spominov srečal z bolečino in žalostjo. Nikoli z željo po maščevanju ali revanšizmu. Ko se je že nakazovalo, da bi ubiti vendarle lahko dobili dostojen grob, smo zadnje čase priče brezsramnemu preprečevanju pokopa posmrtnih ostankov. Prav zaradi slednjega, prav zaradi kosti, odloženih v plastičnih vrečah, se mi zdi ohranjanje spomina na te dogodke potrebno in primerno. Ob tem se skupaj s pokojnim Justinom Stanovnikom vprašujem, »kaj se je pravzaprav z nami zgodilo«. Delo, ki ga v zvezi s tem opravlja društvo Nova Slovenska zaveza, je neprecenljivo. Branili so dom in domovino Nada Krmec: Teh romanj se udeležujem, da z njimi ohranimo delno še vedno zamolčane hude dogodke naše preteklosti, v primeru Vetrinja sramotnega trgovanja z ljudmi med Angleži in jugoslovanskimi komunisti. Letos se spominjamo 80. obletnice teh tragičnih dogodkov za ves slovenski narod, ko je odšla inteligenca, s katero se hostarska inteligenca ni mogla primerjati. Požagali so vejo, na kateri so sedeli, rezultate pa občutimo še danes. Na romanju smo 24. maja, to pa je tudi datum, ko so Angleži iz Vetrinja vrnili v smrt prvo skupino domobrancev. Zame so domobranci ljudje, ki so branili dom in domovino pred komunističnim ter okupatorskim nasiljem. Za razliko od komunistov, ki jim je (bila) pomembna ideologija, ne pa lastni narod. O povojnem dogajanju ljudje premalo vedo, ker so miselno leni, čeprav v Sloveniji že 35 let ni komunistične diktature. Doslej je o medvojnem in povojnem dogajanju izšlo že zelo veliko knjig in druge literature. Nekaznovano se vrne Klemen Traven: Romali smo v prelepe kraje na Koroškem, kjer se je zgodila največja tragedija Slovencev v maju 1945. Najprej umik pred komunističnim zlom, novo upanje, nato izdaja in vrnitev tisočev mladeničev nazaj, na komunistična morišča. Potem pa še obup in žalost preostalih, ki so odšli čez morje iskat novo domovino. S to veliko desetletij zamolčano tragedijo je nujno treba seznanjati zlasti mlade, saj se nepriznano in nekaznovano zlo vedno vrne. Če ne sprejmemo resnice Marjanka Kremžar Jerman: S tem romanjem smo obudili spomin na trpljenje premnogih Slovencev, katerih življenje je bilo ob koncu druge svetovne vojne zaradi zmage komunistične revolucije doma ogroženo. V vetrinjski cerkvi so takrat goreče molili, medtem ko se je v Sloveniji dogajalo najhujše: izguba svobode in na desettisoče pomorjenih. Vem, da so vera, molitev in trpljenje rodili obilo sadov. V zdomstvu se je pokazalo, kakšni so bili ti ljudje! Ves trud, misli, velik del prostega časa so namenili delu za svoj narod. Niso iskali maščevanja, ni bilo sovraštva, niso obupali. Kar so dobrega prejeli od svojih prednikov, so predali potomcem, hkrati so veliko doprinesli državi, ki jih je sprejela. Pomembno je, da vse to ohranjamo v spominu, dokler narod ne spozna in sprejme resnice. Potem lahko upamo, da se kaj takega ne bo ponovilo. Bili bi uspešnejši Marija Kragelj Perovšek: Romanja v Vetrinj sem se udeležila v spomin na očeta, ki je pot Ljubljana–Vetrinj in v nasprotni smeri opravil maja 1945. Oče je ostal ponosni slovenski domobranec. Za to se je odločil, ker je čutil dolžnost, da brani svojo očetnjavo pred komunisti in Nemci. Boril se je za svobodno Slovenijo in tega ni nikoli zanikal. Bil je njihova »napaka« (»še premalo smo jih ...«), saj so ga kot mladoletnega izpustili in je čudežno preživel tudi pot domov. Hvala Bogu se je odločil, da svojo zgodbo preda naprej. Zaradi tega se otroci nismo počutili shizofreno, saj smo dobro ločili šolo od domačega okolja. Resnica je pomembna, da preprečimo ponovitev starih napak. Ker leva politika še vedno širi svoje bajke, je pomembno, da starejši spregovorijo in mlajšim podajo svoje izkušnje, saj bodo le tako sprejeli odgovornost in čutili dolžnost obrambe svoje domovine. Treba je ohranjati spomin na tisoče večinoma nedolžnih, katerih življenja so ugasnila pod rokami lastnih, od moči in sovraštva opijanjenih rojakov. Usoda slovenskega naroda bi bila lahko tako precej drugačna. Bili bi številčnejši in uspešnejši. Kdo ve, koliko inženirjev in doktorjev bi imeli, če bi ti mladi ljudje imeli možnost razvijati svoje talente in to znanje prenašati na svoje potomce. Tako pa smo izgubili celotno generacijo in mnogo domov je bilo izpraznjenih. Spomin na te tragične dogodke, trpljenje, žalost, strah in krivice po vojni moramo ohranjati, da preprečimo njihovo ponovitev.

Dostop do članka (47174)

V spomin na domobrance in civiliste

V spomin na domobrance in civiliste

V strašno trpljenje

GRAD, SV. JURIJ, KUZMA – Svetoletno romanje v večno mesto

Cerkev naj bo misijonska

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.