Če za katero slovensko župnijo lahko rečemo, da je »posebna«, to brez dvoma velja za Kočevsko Reko v škofiji Novo mesto. Res je, župnija ima dolgo, več kot 600-letno zgodovino, a po drugi strani se zdi, kot da je »od včeraj«. Kočevska Reka je bila namreč desetletja del zaprtega območja, ki ga je vzpostavil povojni režim, in tako kraj, ki je bil v duhovnem pogledu spremenjen v skoraj popolno puščavo. A tudi v tej puščavi so ostala semena vernosti, ki so po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije počasi vzbrstela. Zadnjih 20 let je za to rast z njemu lastno delavnostjo skrbel vedri Belokranjec, letošnji zlatomašnik Jože Milčinovič.

Župnijo Kočevska Reka ste si, če prav vem, pred 20 leti na nek način sami »izvolili«.

Ko sem na Jesenicah videl – in verjamem, da mi je to Sveti Duh povedal –, da so se začela kazati leta in pritisk, ki sem ga pojerbal po genih, je dozorelo spoznanje: dosti je. Za moje takratne zmožnosti je bila to preprosto prevelika župnija. Prosil sem za Osilnico, nisem ...