Ko so naši predniki decembra gledali, da je sonce vedno nižje, so se bali, da ga bo obzorje požrlo. Proti koncu meseca se sonce za tri dni ustavi, kot da bi oklevalo, potem pa se počasi začne dvigati. Ne bo nas požrla noč! Zimski sončni obrat je simbol upanja. Prazgodovinski templji gledajo proti točki, kjer se sonce ustavi. Naša mesta in domovi se ogrnejo v preprogo luči, s katero želimo ubežati temnim dnem.

Evangelist Matej Jezusov prihod na oder zgodovine komentira s svetopisemsko obljubo: »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.«

Kozmična noč je zastrašujoča, a ne toliko, kot je grozna duhovna noč. Kratek dan in zimski mraz preženemo z ognjem. Da odženemo zlobo, sovraštvo, laž in podobe temine srca, pa potrebujemo pomoč od zgoraj.

Vsenavzoče luči, rajanje in polne stojnice sladkarij nas sicer zaslepijo in zamotijo, da za trenutek pozabimo na temna brezna okrog nas, vendar le-teh ne odstranijo. Nasprotno,...