V vseh vidikih življenja kazati Boga

V novi epizodi oddaje Reflektor so o slavilni glasbi govorili: voditelj Lovro Kavčič, tudi sam pevec v slavilni skupini, sicer pa študent in sodelavec Aleteie ter Najsta; Manca Hribar, pevka zbora v ljubljanski Operi, pevka na Ritmu srca in zunanja sodelavka Radia Ognjišče; ter Janez Mehle, bodoči učitelj, voditelj slavljenja na mnogih večerih in nastopajoči na Stični mladih. Kaj sploh je slavilna glasba? Manca: Zame je slavilna glasba tista, ki slavi Boga. (smeh) Janez: Včasih se meša slavilno s krščansko glasbo. Slavilna glasba res nagovarja Boga, krščanska glasba pa je tista, ki govori o Bogu in kje se kaže. Obstajajo različne vrste slavilne glasbe? Janez: Ja, gotovo je več različnih vrst. Eno so izpovedne pesmi, potem himne. Manca: Pa ponavljajoči se osrednji del, ko skoraj padeš kot v nekakšen trans. Janez: Podobno kot rožni venec. Kaj je za vaju slavljenje? Manca: Slavljenje doživljam kot vsako držo v življenju, s katero pričujem za Boga, ga priznavam ali se mu zahvaljujem. Slavilna glasba je lahko pripomoček, način za slavljenje. Že s tem, kako živimo, pričujemo zanj in ga v bistvu slavimo. Janez: Zame je slavljenje način življenja. Da v vseh vidikih življenja kažeš, da je Bog tvoja prioriteta. Glasba je samo eden izmed načinov. Kdaj je najtežje slaviti? Janez: Ko me kaj razjezi, ko nisem prave volje. Takrat mi je najtežje, ker se mi že z drugimi ljudmi ne ljubi pogovarjati, kaj šele z Bogom. Manca: Pa tudi čas je problem. Imamo tako aktivno življenje, da ni pravih trenutkov miru. Služba, materinstvo, zakonski odnos, gospodinjstvo … Toliko dolžnosti je treba opraviti. V trenutkih, ko se mi zazdi, da mi življenje polzi iz rok, je umetnost ostajati ponižen in prepuščati v Božje roke. Oba sta imela obdobje preizkušenj, ko nista imela vsega pod nadzorom. Manca, ti si se soočila z izgorelostjo, Janez, ti si se boril z rakom. Kako je bilo v teh obdobjih? Janez: Na trenutke je bilo zelo težko. Na začetku sem se vprašal, zakaj ravno jaz. A sem precej hitro sprejel, da se je to pač zgodilo, in Boga prosil, da mi razodene, kaj je razlog. Zaupam mu, da se bo izteklo najbolje. Po Božji volji. Nekaj časa sem zaradi utrujenosti zelo redko prijel za kitaro. A počasi, nekje po drugem ciklu kemoterapije sem jo ponovno vzel v roke in mi je dobro delo. Skušal sem slaviti in tudi napisati kakšno pesem. Manca: Kar si povedal, je zelo zrelo. Jaz sem potrebovala več časa – v obdobju izgorelosti sem povsem nehala peti, čeprav si sicer vedno nekaj prepevam, da mi že otroci govorijo, naj neham. Bila sem tudi zelo jezna na Boga. Takrat mi je bilo prav poslano snemanje CD-ja od Emanuela. Čeprav mi je bilo vedno lepo, sem to dojemala bolj kot nastop. Naknadno smo posneli še pesem Abba Oče. Sprva sem iskala izgovore, da mi ne bi bilo treba nazaj na snemanje, a sem prišla, ga enkrat odpela in se razjokala, ker sem čutila, kot da bi prišla domov. To pesem še zdaj zaradi ganjenosti težko odpojem. Kako sta sploh začela s slavljenjem, kdaj sta dala svoj dar Bogu na razpolago? Janez: Prvi stik s slavilno glasbo je bil v osmem razredu, ko je imela skupina Hillsong koncert v Budimpešti. Takrat je moj brat Matevž (Mehle, duhovnik, op. a.) organiziral prevoz dveh kombijev mladih tja. Bili smo v prvi vrsti, in ko so tam basi začeli brneti, me je kar stisnilo. Sploh si nisem predstavljal, da je lahko krščanska glasba taka. Manca: Mene pa je v četrtem letniku škofijske gimnazije sožupljan Leon Oblak povabil, da bi zapela njegovo pesem na Ritmu duha. To je bil prvi stik. Veliko sem pela tudi za Emanuel. Pred leti pa sem prišla na Radio Ognjišče in od takrat je Ritem srca moj srčni projekt vsako leto. Večkrat kdo vpraša, zakaj mora biti oder tako velik, svetlobni učinki, produkcija na tako visokem nivoju. Seveda je Bog vesel vsakega slavilca, ampak dajmo mu res najboljše! Kakšno mesto pa ima slavilna glasba v cerkvi, pri maši? Manca: To so večne debate. Najboljša je srednja pot. Vsaka župnija ima več nedeljskih maš, pa naj si malo razdelijo skrb za glasbo, da lahko vsak nekaj najde zase. Res pa je, da tudi vzgajamo vernike, jim kažemo različne stile. A dokler nas vodi vzgib, da je to Bogu v čast, je takšna glasba dopustna tudi v cerkvi pri maši. Janez: Jaz bi poudaril dvoje. Najprej liturgično primernost: na primer med obhajilom morajo biti pesmi, ki govorijo o Jezusu, ne o čem drugem. Drugo pa je, da je maša res vrhunec vere, zato mora biti najboljše, kar lahko daš. Ne dovolj dobra glasba ali pa ne dovolj pripravljeno petje lahko pokvari izkušnjo. Kako bi razmejila razliko med koncertom in slavljenjem? Janez: Največja razlika je namen. Namen koncerta je, da se imamo fajn, da je žur. Na slavljenju pa greš v globine, pogledaš svoj odnos z Bogom, da se povežeš z njim. Krščanski koncert ima lahko elemente tega. Manca: Občutkov, ki pridejo med slavljenjem na odru, se ne da opisati. Jaz jih čutim čisto vsakič. Kaj vse drugega bi lahko ti ljudje ta trenutek delali, pa pridejo slavit Boga. Hkrati pa, ko pride duhovnik, prinese monštranco in nastane grobna tišina, se mi zdi, da v tej tišini Bog najglasneje spregovori. Kako ločita med tem, kdaj nastopata in kdaj slavita? Si kdaj lahko želita aplavza po pesmi? Manca: Jaz sem se včasih zelo osredotočala na to, kako bo kaj izvedeno, se žrla, če je šel kakšen ton mimo. A s starostjo ugotoviš, da je glas res Božji dar – saj ga lahko oblikuješ in neguješ, ampak v osnovi ti je pač dan. Takrat ugotoviš, da si dolžen te talente dati Bogu na razpolago. Vesel si aplavza, ko pripelješ festival do konca, saj takrat veš, zakaj si dva meseca garal, malo spal, je bilo veliko adrenalina, družine so trpele, a tisti večer se vse udejanji. Janez: To je večna debata, s kakšnim pristopom iti na oder. Saj se moraš pripraviti, ampak mora biti dogodek tudi del nečesa večjega – mojega poslanstva, mojega odnosa z Bogom. Če črpaš iz maše, iz evharistije, iz svoje vere in to prineseš na koncert, se spremeni samo to, da med petjem pri maši manj skačeš. Kar se tiče aplavza, pa je namenjen predvsem Bogu, ker je on glavni akter vsega, kar se zgodi.

V vseh vidikih življenja kazati Boga

V vseh vidikih življenja kazati Boga

Tetka

Ženske živijo dlje kot moški

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.