V znak hvaležnosti za zakonsko pot odšla v misijon

»Spoznala sva, da sva sposobna bistveno več, kot bi si upala reči ali predvideti, preden sva odšla v Brazilijo,« poudarjata laična misijonarja, zakonca Ana in Rajko Špehar Vrtin, ki sta se konec junija po slabem letu vrnila iz misijona v največji južnoameriški državi. Belokranjca sta zadnje leto preživela v deželi nogometa, kave in sambe, kjer sta pomagala hčeram Marije Pomočnice, salezijankam, v inšpektoriji Sao Paulo, kjer deluje tudi slovenska misijonarka s. Metka Kastelic. Sprva sta se 'uvajala' v skupnosti Itapevi/Recanto da Cruz Grande (zvezna država Sao Paulo), nato sta za štiri mesece odšla v Guarapuavo (zvezna država Parana), zadnjih pet mesecev pa sta svoje talente spet razdajala v Itapeviju. Kaj je bil glavni razlog za odhod v misijon? Ana: Že pred tem sva rada pomagala kot prostovoljca, recimo pri Karitas, Stični mladih, slepih in slabovidnih, pri soorganizaciji romanj družin v Medžugorje, udeleževala sva se duhovnih vaj in podobno. Ob tem sva spoznavala različne misijonarje in poslušala njihova pričevanja, ki so naju navdihovala. V nekem trenutku se je pojavila misel, da bi morda šla v misijon in se Bogu na tak način zahvalila za to, da naju je združil, in za vse, kar sva do tedaj prejela. In sva šla. (smeh) Bi podaljšala svojo izkušnjo, če bi jo lahko? Rajko: Potreb v misijonu je vsekakor veliko. Šolsko leto se začne februarja in želja s. Metke Kastelic in drugih odgovornih je bila, da še ostaneva. Nato sva molila devetdnevnico k sv. Jožefu. Prav na njegov god pa sva prejela darilce – Marijino in Jezusovo srce. Ana: V trenutku prejema sva se pogledala in si brez pomisleka rekla: 'Marija naju kliče na Kurešček.' Tudi sicer sva zadnje mesece že res pogrešala domače in domovino. Izkušnja je bila vsekakor neizmerno lepa, a sva se odločila, da jo po slabem letu zaključiva. Ne veva pa, kaj naju čaka v prihodnje. Kakšne so bile vajine naloge? Kako je bil videti vajin vsakdan? Rajko: V Itapeviju, kjer so posamezni otroci vključeni v projekt – vodijo ga salezijanke, občina pa ga subvencionira –, smo imeli zjutraj najprej hvalnice in zatem zajtrk. Po zajtrku so prišli otroci. Z njimi smo skupaj zmolili, potem pa smo se lotili »pouka«. Ob ponedeljkih sva imela zanje učne ure angleščine, v torek je bila na urniku književnost, ko smo skupaj brali, pogledali kak film o misijonih, se pogovarjali o tem in podobno. Ob koncu tedna sva kuhala za duhovnike, ki so imeli duhovno obnovo, in zanje pripravljala prostor. Kljub zaposlenosti sva se jim pridružila pri skupni molitvi in maši v hišni kapeli, kar je bilo za naju zelo milostno. Konec marca smo ob sredah začeli z neke vrste večerno šolo za odrasle. Jaz sem jih poučeval angleščino, Ana je prevzela kulinariko, poleg tega so usvajali še znanje informatike in šiviljstva. Ob četrtkih pa je Ana izvajala kuharske delavnice za otroke. Marca smo ostali brez kuharice, zato sva midva pripravljala še jutranje in popoldanske malice za približno 80 otrok, poleg tega pa še kosilo za okoli 15 zaposlenih. To je trajalo do približno pete ure popoldne, nato smo s sestro zmolili rožni venec. Sledili sta še večerja in maša, po navadi s televizijskim prenosom iz glavne bazilike, saj maše v naši župniji ni bilo vsak dan. Ana: Dvakrat tedensko pa sva s socialno delavko, enkrat jaz, drugič Rajko, napovedano obiskovala družine otrok, ki so prihajali in bili vključeni v ta projekt, in jim prinašali donacije. Z njimi smo se pogovarjali o otrocih ter njihovi vključenosti v projekt. Ob tem je bilo še veliko vzporednih dejavnosti. V Guarapuavi je bilo delo drugačno. Prav tako sva delala z otroki, nisva pa imela učnih ur in drugih »šolskih« obveznosti. Jaz sem presajala rože, prala, likala, Rajko pa je kosil, pleskal, delal v delavnici in opravil katero od strojniških del. Kaj je bil za vaju najlepši trenutek zadnjega leta? Ana: Vsak dan sva se družila z otroki, se z njimi igrala, smejala in prepevala ter plesala, prav tako smo skupaj pekli. Na ta način sva se vključila v župnijo, ki je v Guarapuavi zelo živa. Zame je bila neprecenljiva tudi izkušnja, ko sva spoznala indijansko skupnost na območju druge župnije, ki je tri ure vožnje oddaljena od Guarapuave. Zelo se me je dotaknila slovesnost, ki smo jo obhajali skupaj z njimi na praznik gvadalupske Marije, ki goduje 12. decembra. Imeli smo procesijo, ob tem pa peli in molili, vse je bilo močno doživeto. Dogajanje je bilo zelo spontano in navzven skromno, a hkrati čutno. To se me je zelo dotaknilo, težko je to ubesediti. Zelo sta me navdušila neposreden stik z njimi in preprosto, a srčno češčenje Marije. Tukaj sva zares izkusila misijonsko poslanstvo. Rajko: Meni je bilo še zlasti všeč trimesečno obdobje od oktobra do decembra. Oktobra se je namreč začel misijonski mesec in takrat smo obiskovali ljudi po hišah v Guarapuavi. Ljudi smo nagovarjali, ali se lahko na kratko pomudimo pri njih, z njimi smo kaj preprostega zmolili in se pogovarjali o njihovih vsakodnevnih težavah in izzivih. Različno so nas sprejeli, ampak na ta način sva doživela pristen stik z ljudmi. Niso imeli veliko, a so nam takoj ponudili skodelico kave ali kaj sladkega. Kakšno je po letu dni vajino znanje portugalščine? Rajko: Jaz sem pred odhodom v misijon opravil 30-urni tečaj portugalščine in mi je prišel prav, a brazilska portugalščina je precej drugačna kot portugalska portugalščina. Sprva se je Ana zanašala name. V Guarapuavi se je situacija obrnila. Ano sem po dveh urah pogovora prosil, da greva »domov«. V župniji in okolici sva namreč spoznala veliko ljudi, s katerimi sva se po maši še uro ali dve pogovarjala in klepetala. No, predvsem Ana. (smeh) Ana: Jaz se nisem obremenjevala z jezikom. Rekla sem si, da je jezik živa stvar in bo že steklo. Najprej sva imela ob sebi sestro Metko in nama je ona vse prevajala, da bi laže osvojila jezik in navade. Hvala Bogu za to. Dejansko pa sva se največ naučila od otrok. Katera beseda se vama je zdela najbolj zanimiva? Rajko in Ana: Kmalu po najinem prihodu je bila zanimiva prigoda z mehko kokosovo sladico, ki jo je naredila ena od sester. Prinesla jo je na mizo in dejala: »Zdaj bomo pojedli Marijo mole.« Fonetično se izraz 'mole' izgovori moli. Takrat še nisva toliko obvladala portugalščine in sva se spraševala, kaj bomo naredili z Marijo. Jo bomo pojedli ali bomo molili? (smeh) Izkazalo se je, da izraz 'mole' pomeni mehko, krhko, zato se sladica imenuje 'mehka Marija'. Kaj je bil za vaju največji izziv? Ana: Meni je bilo na nek način najtežje živeti v skupnosti. Saj sva prilagodljiva, ampak za naju kot zakonca je bil to največji izziv. Rajko: Tudi zame je bilo podobno. Z mojega vidika je bilo posebno še to, da so me obkrožale samo sestre oz. ženske. Druga stvar pa je zavedanje, da ne moreš vsem pomagati. Pomagaš lahko samo tistim, ki so blizu tebe in ki to želijo. Česa novega sta se naučila o sebi? Ana: Spoznala sem, da sem sposobna bistveno več, kot bi si upala reči ali predvideti, preden sem odšla v Brazilijo. Da bom recimo v tuji državi, v tujem jeziku in kulturi vodila kuharsko delavnico ter da bom kuhala za tako veliko ljudi, si ne bi nikoli mislila. Naučila sva se tudi, da je pomembno, da imava čas samo za naju. Rajko: Človek je sposoben več, kot si misli. Hvala Bogu imava nekaj podlage, ker sva odraščala na kmetiji. Loteval sem se stvari, ki jih doma nikoli nisem počel, recimo dela z lesom ali poučevanja otrok. Nisem imel občutka, da ne znam ali ne zmorem. Česa sta se naučila od Brazilcev? Rajko: Da je treba uživati v danem trenutku, pa naj bo pri delu, obedu ali pogovoru z ljudmi. Naj te ne skrbi za jutri. Ana: Čim manj načrtovati vnaprej. Oni res tako živijo. Zanje je pomembno tukaj in zdaj. Kaj sta najbolj pogrešala? Ana: Najbolj sva pogrešala domačo hrano in naše okuse, čisto naravo in zrak, občasno pa tudi mir. Rajko: Kratko in jedrnato, pogrešal sem kakovost slovenskega življenja, od hrane, okolja do cest. Tega se Slovenci premalo zavedamo. Za katero spoznanje sta najbolj hvaležna? Ana: Zdaj še bolj spoštujem in cenim domače, našo državo in vse dobrine, saj sva na lastni koži občutila, kaj pomeni biti tujec. Saj so naju ljudje lepo sprejeli, a pogosto občutiš, da si tujec. Rajko: Najbolj sem hvaležen, da sem spoznal, kaj Brazilija dejansko je. Seveda nisva spoznala cele, a vpogled v tamkajšnje življenje sva vendarle dobila. Ko slišimo za Brazilijo, po navadi pomislimo na kavo ali nogomet, a je mnogo več od tega.

V znak hvaležnosti za zakonsko pot odšla v misijon

V znak hvaležnosti za zakonsko pot odšla v misijon

Kaj je bil glavni razlog za odhod v misijon?

Ana: Že pred tem sva rada pomagala kot prostovoljca, recimo pri Karitas, Stični mladih, slepih in slabovidnih, pri soorganizaciji romanj družin v Medžugorje, udeleževala sva se duhovnih vaj in podobno. Ob tem sva spoznavala različne misijonarj...

Svet je mogoče izboljšati

Biserna kopel

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.