»Hitro si umij roke in noge, potem pa pridi na večerjo,« mu je velela in fantek je brž ubogal, babica Dorka pa se je odpravila v preprosto in ubožno kuhinjo, kjer je na plapolajočem ognju kuhala večerjo. V bližini ognjišča je na starem lesenem štoru sedel njen mož Izak, Veliki pastir, kot so ga klicali. Tiho je opazoval svojo ženo pri delu in se vsake toliko zasanjano zazrl skozi okno, saj so se na nebu že začele kazati prve zvezde. »Dorka, ali se še spomniš tiste noči?« je vprašal svojo ženo, pri čemer je s posebnim poudarkom izgovoril besedico »tiste«. »Seveda se spomnim, človek česa takega ne more nikoli pozabiti,« mu je odvrnila Dorka in hitro odstavila lonec z ognja. »Česa se spomniš, babica?« je navdušeno vprašal mali Benjamin, ki je ravno v tem trenutku razposajeno pritekel v kuhinjo in pri tem skoraj prevrnil skodelico z vodo, ki jo je dedek vsak večer pripravil ter nastavil na okno, da bi male ptičke imele vsak nekaj pijače v mrzlem, zimskem času. »Pazi malo, kje hodiš, mali,«