Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, smo v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani molili križev pot. Molitev ni bila le spomin na Jezusovo trpljenje, ampak tudi trenutek, ko smo prisluhnili zgodbam tistih, ki danes nosijo svoje križe na robu družbe. Postaje križevega pota so bile sestavljene iz osebnih izpovedi brezdomcev, ki so nastajale med pogovori s prostovoljci. Vsaka zgodba je odsevala bolečino, a hkrati iskala luč upanja. Več kot 30 brezdomcev in deset prostovoljcev se je zbralo v dnevnem centru, ki je bil zapolnjen do zadnjega kotička. Zgodbe brezdomcev so govorile o neuspehih, bolečini, zablodah in grehih. Izgubili so družino, zdravje ali službo, mnogi od njih so ostali brez vsega. Njihove izpovedi so bile pretresljive in polne obupa, a prav v skupni molitvi in v zavesti, da niso sami, je vznikalo upanje.

Ali je še upanje?

Ko smo razmišljali ob postaji, kjer Jezus vzame križ na svoje rame, smo poslušali zgodbo brezdomke, ki je svoji materi storila veliko žalega zarad...