Zavetnik: grobarjev

Atributi: papeška oblačila, brada, palij, ponekod tudi tiaro

Skorajda ni romarja, ki ne bi v Rimu slišal za Kalistove katakombe ob stari Apijski cesti, mnogi pa, zlasti Slovenci, jih radi tudi obiščejo. Gre za daleč najlepše katakombe starega Rima, znane po svoji grobnici papežev ter grobu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Papež, ki je Rimu vladal samo dobrih pet let, pa je zapustil večnemu mestu še eno znamenitost: to je najstarejša Marijina cerkev v mestni četrti Trastevere, v kateri je tudi pokopan. Zares nenavadno za nekoga, ki se je rodil kot suženj in del svojega življenja preživel kot obsojenec in izobčenec! Kalistu je bila namreč že ob rojstvu namenjena vloga sužnja. Bil je kristjan, izredno nadarjen, spreten, požrtvovalen in pošten, zato ga je njegov gospodar Karpofor cenil, ga imel rad in se nanj popolnoma zanesel. Tako zelo, da mu je v upravljanje zaupal vodenje svoje menjalnice na Ribjem trgu. Kakorkoli je že bil Kalist sposoben, mu je njegova poštenost in prevelika zaupljivost prinesla tudi veliko trpljenja. Nekateri so ga namreč izkoristili in zlorabili njegovo dobroto, tako da je menjalnica propadla. Ker se je zbal kazni, je zbežal, a so ga našli, ga zgrabili in vrgli v kaznilnico za sužnje. Krščanski prijatelji so mu sicer poskušali pomagati, da bi dokazal svojo nedolžnost, a ker je bilo dolžnikov, ki so to tajili, preveč in so bili bolj pretkani, je bil obsojen na bičanje in delo v rudnikih na Sardiniji. Življenje tu pa je bilo neznosno in na meji človeškega: obsojenci so bili obriti na pol glave, mnogim so iztaknili oko ali pohabili roko oz. nogo ter jih imeli vklenjene po dva skupaj. Spali so na golih tleh, v obupnem smradu, z razpadajočo obleko na sebi. Morali so kopati rudo v rudniku ali pa razbijati kamenje na vročem soncu. Kalist je tu preživel nekaj let, dokler ga cesar ni pomilostil. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je kmalu nato posvetil v diakona. V upravo mu je izročil katakombe ob Salarijski in Apijski cesti, ki jih je Kalist razširil in polepšal s poslikavami in napisi. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa tudi za podporo revežem in trpečim kristjanom. Postal je tako spoštovan in priljubljen, da so ga po Zefirinovi smrti soglasno izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot papež je najprej ohranil velik čut za reveže in zapostavljene, osebno pa ostal ponižen in miren tudi takrat, ko so ga napadali in blatili. Mnogim »uglednejšim« Rimljanom se je namreč zdelo pod častjo, da na papeškem prestolu sedi nekdanji suženj. Poleg tega se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter nekaj časa prenašati tudi protipapeža, svetega Hipolita, ki pa se je pozneje spreobrnil in umrl kot mučenec. Kalist velja za enega najpomembnejših in najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. To med drugim dokazuje tudi njegov odlok, da stanovska razlika ni nikakršna ovira za krščanski zakon, da so pred Bogom vsi stanovi enaki, torej se lahko tudi sužnji poročajo s svobodnjaki in plemiči. Njegova smrt se opira na legendarno izročilo, ki pravi, da so ga utopili v vodnjaku onstran Tibere oz. vrgli skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje.


Ime: Izhaja iz grščine, callistos pomeni »zelo, nadvse lep; najlepši«.

Rodil se je leta 155 v Rimu,
umrl pa leta 222, prav tako v Rimu.

Družina: Bil je sin sužnja Domicija, suženj krščanskega uradnika Karpoforja, ki je služboval na cesarskem dvoru.

Zavetnik: grobarjev.

Upodobitve: Skoraj na vseh upodobitvah je upodobljen kot papež, v papeških oblačilih, z brado, palijem, ponekod tudi tiaro. Pogosto sta ob njem naslikana tudi mlinski kamen ali vodnjak, kar nakazuje na njegovo domnevno mučeništvo.

Goduje: 14. oktobra.