Z mesarstvom se je ukvarjal že Valentinov dedek, sčasoma pa se je krog dejavnosti na kmetiji še razširil. Na domačiji, ki leži na koncu litijske občine, se ukvarjajo s predelavo in prodajo mesa ter prevozom živali, občasno tudi s cateringom. Majcnovo družino ob Valentinu tvorijo še mama in oče ter mlajši brat Miran. Od mesa mu najbolj tekne svinjina, od nemesnih jedi pa mu je najljubši sladoled, za katerega pravi, da mora biti na voljo skozi vse leto.

Mladi kmet je na kmetijski šoli Grm v Novem mestu pred leti obiskoval program mesar. »Sedem nas je bilo v razredu in še zdaj smo v stikih. Mislim, da se samo še dva iz tega razreda dejansko ukvarjava resno z mesarijo.«

Valentin ponosno pove, da je mesar: »Meso mora biti hitro obdelano, da imajo stranke svežo robo.« FOTO: Siniša Kanižaj

Meso niso vijaki

Po srednji šoli se je najprej zaposlil v klavnici v Mokronogu, trenutno pa dela v podjetju v Šentrupertu, kjer izdelujejo več vrst folij in vrečk. Delo je troizmensko, a s pravo organizacijo uspešno usklajuje službo z delom doma. »Če ne bi imel tako dobrega šefa in sodelavcev ter domačih, bi bilo to težje izvedljivo, ker moram v službi večkrat prositi za menjavo, da lahko doma postorim vse pravočasno. Meso niso vijaki, ki jih lahko pustiš ležati cele mesece. Meso mora biti hitro obdelano, da imajo stranke svežo robo. Tudi doma se lahko zanesem na očeta in mamo, da postorita, kar je treba, če imam naročilo za prevoz živali.« Stranki ponujajo celotno storitev, od prevoza v klavnico do končnih izdelkov.

Valentin lahko vedno računa na pomoč staršev in brata, ki ga v času snemanja ni bilo doma. FOTO: Siniša Kanižaj

Tudi izletniška kmetija

Na kmetiji imajo trenutno deset glav govedi, nekaj bikov, kokoši, prehodno tudi prašiče in bele piščance. Pri predelavi uporabljajo vse svoje meso, ker pa se krog strank in količina izdelkov povečujeta, dokupujejo živali od okoliških kmetov, »ker rad podpiram svoj okoliš. Če rastemo mi, rad vidim, da ostali rastejo z nami. V tem vidim pravo povezovanje kmetij. V kmetijstvu vidim prihodnost kljub taki politiki in cenam, ki so v Sloveniji«. Njihova kmetija je obenem izletniške narave, kar pomeni, da gostu, ki se ustavi v njihovem kraju, ponujajo pijačo, ob predhodnem dogovoru pa tudi narezek.

Hitrih 5 z Valentinom

Cilj je povečati hlev

S starši in bratom se je mladi podeželan že dogovoril, da bo ob primernem trenutku prevzel kmetijo, pri čemer omeni ključno vrednoto. »Pomembno je, da si zaupamo, sicer ne bili tako uspešni v tem, kar delamo. Kdaj točno bo prišlo do prenosa kmetije se še nismo povsem točno zmenili. Verjetno po tem, ko bo šla mami v penzijo.« Kmetijo vseskozi posodabljajo, kar omogoča večje možnosti za predelavo, »obenem pa si želim prodati kak izdelek v kakšno večjo trgovsko verigo. Zagotovo pa je prvi cilj povečati hlev, da bi imel več svojega mesa za predelavo in prodajo,« nam predstavi svoje načrte.

V bližnji prihodnosti bo prevzel vodenje kmetije na svoja ramena. FOTO: Siniša Kanižaj

Zakaj gre slovensko meso v tujino?

Ko beseda nanese na kakovost in ceno slovenskega mesa, se član Društva podeželske mladine Hribci pošali, da bi o tem lahko razpravljala cel dan. »Kdor ceni domače, bo kupil izdelek pri kmetu. Komur je vseeno, bo kupil v trgovini. Izvoz je za Slovenijo idealen, ker slovenski odkupovalci ne nudijo najvišjih cen. Zato se meso izvaža v tujino, ker je enostavno bolj plačano in ima kmet več od tega. Glede uvoza cenejše oziroma slabše robe pa bi rekel, da sta za to odgovorna slovenska politika in slovenski kupec. Trgovec skuša prodati čim več robe, da pa ga stranka kupi, mora biti cenovno čim bolj dostopna. Trgovci uvažajo meso, da imajo lahko konkurenčne cene,« pravi mladi mesar v podkastu, ki ga lahko poslušate tudi TUKAJ.

Kdor ceni domače, bo kupil izdelek pri kmetu.

Brez zavor pri njih nimaš kaj početi

Delo s stroji je zanj sprostitev, pri čemer se zaveda, da je varnost na prvem mestu. Nesreča pri delu namreč nikoli ne počiva. »Na žalost se nesreče v zadnjem obdobju prevečkrat pojavljajo. Težko je biti pameten. Mi živimo v hribovitem svetu, kamor koli pogledaš, je breg. Predvsem moraš biti zbran pri delu in imeti brezhibne stroje. Pri nas brez zavor nimaš kaj početi. Ne smeš biti prepogumen. Raje kaj na roke naredim, kot da bi tvegal svoje življenje,« preudarno razlaga Valentin.

Tudi pred fotografskim objektivom se dobro znajde. FOTO: Siniša Kanižaj

Za prvo plačo kupil harmoniko

Valentin je po duši optimist in veseljak, ki mu je všeč narodnozabavna glasba. »Ta me spremlja že od nekdaj. Nekoč smo bili na eni zabavi, na kateri je igral nek znan harmonikaš in sem si rekel: 'Tudi jaz jo bom enkrat igral.' Pa sem si kupil harmoniko za prvo plačo. Prva skladba je bila Divja kri od Vandrovcev, ki mi je bila najbolj všeč za igranje. Vedno prav to zaigram najprej,« še z nasmehom na obrazu pove Valentin, ki se v prostem času najraje srečuje s prijatelji in se skupaj odpravijo na veselico. »Če je še kaj časa, pa jo mahnem še na kak hrib.«