Papež Leon XIV. je med svojo prvo splošno avdienco 21. maja, ko je nadaljeval kateheze o upanju, ki jih je začel že papež Frančišek, med drugim razmišljal ob Van Goghovi sliki Sejalec ob sončnem zahodu. »Ta podoba sejalca v žgočem soncu mi govori o kmetovem trudu. In zanimivo je, da je Van Gogh za sejalcem upodobil že zrelo žito. Zdi se mi, da je to podoba upanja: tako ali drugače je seme obrodilo sadove. Ne vemo, kako, ampak je. V središču prizora pa ni sejalec, ki je postavljen na eno stran, ampak na celotni sliki prevladuje podoba sonca; morda zato, da bi nas spomnila, da je Bog tisti, ki premika zgodovino, čeprav se včasih zdi odsoten ali oddaljen. Sonce je tisto, ki greje grude zemlje in poskrbi, da seme dozori.«

Ob tem je še dejal, da smo »navajeni stvari preračunavati – in to je včasih tudi potrebno –, vendar pa to ne velja za ljubezen! Način, kako ta 'razsipni' sejalec meče semena, je podoba načina, kako nas Bog ljubi. (...) On seje semena svoje besede na vse vrste zemlje, tore...