Vedno imamo izbiro

V četrtek, 21. maja, je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) na dogodku za mlade predstavila novega ambasadorja integritete, zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. S projektom Ambasadorji integritete KPK ozavešča o pomenu krepitve integritete in preprečevanja korupcije za družbo prihodnosti. Kaj ima o tem povedati duhovnik, ki se vsakodnevno srečuje s posledicami kriminala? Čestitke za novi naziv ambasadorja! Ne moreva začeti s čim drugim kot: kako razumete besedo integriteta? Jaz integriteto zelo preprosto razumem kot delati to, kar je prav, kar gradi, ne tisto, kar ruši. Delati tisto, kar je sočloveku ali tebi v spodbudo. Ne razumem je kot bližnjico ali kot iskanje ugodnosti, ampak kot to, kar lahko jaz dam od sebe, in da potem znam dati tudi odgovor za to, kar sem naredil. Delujete v okolju, kjer je odsotnost integritete očitna. Srečujete se z zgodbami o napačnih odločitvah s težkimi posledicami. Je to – odsotnost integritete – definicija zapora? Zagotovo se strinjam. Ker to, da nisi zvest sam sebi, pomeni neki notranji zapor, pomeni, da nisi povezan sam s sabo. In to se zgodi človeku, ko začne z majhnimi lažmi ali užaljenostjo. To ni vedno pot, da se znajdeš tudi v pravem zaporu. Je pa vedno, v notranjem ali pravem zaporu, smiselno, da se človek sreča sam s seboj in vidi, kaj se mu dogaja – zakaj recimo ni bil iskren, zakaj se ni držal nečesa, povedal, da je nekaj narobe naredil ali da nečesa ni znal, zakaj se želi primerjati z drugimi. Eden od pojmov, povezanih z neintegriteto, je tudi odvisnost. Ko bežim v svet, ki ni resničen. Ne govorim samo o nekih substancah: danes je kup stvari: bežimo na internet ali hočemo imeti nadzor nad vsem. Control freakov danes ni malo, ne na delovnih mestih ne v družinah. Tudi to je stvar, ki lahko povzroča neintegritetna dejanja. Bi lahko rekli, da je vprašanje integritete hkrati vprašanje svobode? Ja. Vsak zapor jemlje svobodo, tudi notranji. Vsaka laž jemlje svobodo. Vsako prikrivanje resnice jemlje svobodo. Vsako iskanje bližnjic jemlje svobodo, vsako primerjanje z drugim jemlje svobodo, ker ti nisi ti, ampak iščeš nekaj drugega. Svoboden si takrat, ko se učiš živeti svoje življenje. Spremljate številne zgodbe svojih »župljanov«. V čem se srečnejše razlikujejo od nesrečnih? Bistveno se mi zdi, da je vsaka zgodba, kakršenkoli že je njen zaključek, odvisna od posameznika – koliko je on pripravljen narediti. Ljudje dostikrat od tebe pričakujejo, da boš naredil vse. Jaz mečem žogico nazaj, ker ni moja zgodba. Ljudi skušam opolnomočiti pri tem, kar so oni pripravljeni narediti. Najprej velikokrat slišim: »Saj je vse brezveze, saj sem že vse probal, saj nič ni dobro.« Ta ekspanzija vsi, vse, nič, nihče. Vprašam: »Kaj si pa že poskusil, pa ni šlo? Zakaj ti je pa zmanjkalo?« Skušam biti čim bolj konkreten. Generalno gledano so za človeka dostikrat ključni momenti, ko pride iz zapora: da ima socialno mrežo, ki ga podpira in motivira, da ima zaposlitev, streho nad glavo. Da ima finančni vir za preživetje in realen pogled na življenje – da ne gre za blišč, ampak je realnost življenja v tem, da živimo vsak dan, da poskrbimo za tiste, ki so nam zaupani. Dostikrat rečem: vsaka stvar bo toliko zanimiva, kolikor boš ti v njej. Ta stavek dostikrat uporabim. Če vstopiš v trenutek, kjer je potreben tvoj angažma, se bo tvoja zgodba spremenila. Namen projekta Ambasadorji integritete pa je preventiva – ozaveščati predvsem mlade, da je bolje živeti pošteno. Namen tega je spodbujati mlade, pa tudi vse ostale ljudi, da razmišljamo o drži integritete v vsakdanjem življenju, da ne rečemo: to ni zame ali to je samo za politike, ampak da je to drža vsakega posameznika, ker družbo sestavljamo vsi. Mi se dostikrat skrijemo za stavek: pa saj vsi to delajo. In nam je to najlažje, ker je to izgovor. Jaz se ne grem primerjanja z drugimi, češ, ker vsi tako delajo, bom pa še jaz. Ali pa: zdaj sem se pa nehal truditi, ker vsi ostali ne delajo tega. Primerjanje je ena od osnovnih napak, ki jih ljudje počnemo, to je nespoštovanje samega sebe. Vem, da ne bom dajal za nikogar drugega odgovora kot zase, zato potrebujem spodbudo, da dobim neko brco v ... in da se trudim naravnavati pot življenja na integriteto oziroma delanje, kar je prav, izbiranje pravih stvari. Da se zavedam, da imam vedno izbiro, res imam vedno izbiro. Ali bom tiho gledal ali pa bom povedal, kar je prav. Zelo smiselno se mi zdi, da se oglasimo proti vsaki obliki nasilja, in tega res ni tako malo. Nasilje zaznavam predvsem v odnosih, recimo pasivno nasilje, cinizem, nalepke, udarci. Strašljivo je, kako smo ljudje danes nestrpni drug do drugega. Poleg tega imamo ljudi, ki govorijo proti nasilju, pa so sami nasilni. Projekti, kot je ta, se mi zdijo res smiselni za spodbujanje, da se vprašaš: Saj res, kaj pa jaz? Pri nas pa poznamo rek, da vsak izgovor prav pride ... Zakaj se prevzemanje odgovornosti vseeno bolj splača? Ker potem si zvest samemu sebi. Ker če si ga polomil, popraviš škodo oz. posledice. Ker odgovornost dela korake naprej. Odgovornost pomeni srečati se s situacijo takšno, kakršna je. Ne da zbežim v nerealen svet, živeti moram tukaj in zdaj. Problem današnjega življenja pa je, da dostikrat ni odgovornosti in da tudi mlajših generacij ne učimo odgovornosti. Odgovornost je v tem, da zna otrok za sabo pospraviti svoja oblačila, posteljo, ne da to naredi mama. Govorim o tem, da se ne naučimo odgovornosti v najmanjših stvareh. Če otrok ni naredil naloge, to pove, zaradi tega staršem ni treba znoreti, ni treba narediti drame, ampak ga učimo odgovornosti. Drugače se bo naučil, da bo rekel tisto, kar starš rad sliši, on pa tega ne bo naredil. To so koraki na poti odgovornosti: da vemo, da v življenju kdaj ne gre tako, kot si želimo, ampak da te stvari povemo in se v prihodnje trudimo delati drugače. Torej se nepoštenost začne, če se otrok doma ne počuti zares sprejetega ... Korenine so zagotovo tu. Kaže se v različnih odtenkih: vidiš, da bolje prideš skozi, da imaš boljši rezultat. Predvsem pa vidiš, da si bližje tistemu, kar ti ponuja ta svet, ker dobiš neko nagrado ... Ne ostaneš pa zvest samemu sebi. In tukaj nam lahko zmanjka, da otrok ne pripravimo na ta moment, da je bolj smiselno ostati zvest svojemu jazu kot temu, kar se dogaja okoli tebe. Če se hočemo boriti proti korupciji, naj starši otrokom takrat, ko naredijo nekaj narobe, damo občutek sprejetosti. Je to prvi korak? Ja, preprosto dopustiti, to je del človeške nepopolnosti. Ni popolnih otrok in ni popolnih staršev. Vsi delamo napake. Tudi starš naj reče: »Oprosti, nisem prav ravnal.« Ne pa, da se to pričakuje samo od otroka. To nam lahko zmanjka na vsakdanji osnovi. Ampak vse to so drobni koraki. Vključena pa mora biti tudi odgovornost. Vendar številni dvomijo v učinek – nikjer se ne bo poznalo, če sem samo jaz pošten, če se samo moja družina trudi ... Kako v Sloveniji preprečevati korupcijo, ko pa je pognala tako močne korenine? Zdi se, da smo se kot družba kar sprijaznili s tem, da »tako pač je«. Na misel mi prihaja zgodbica, ko je novinar materi Tereziji rekel: »To, kar vi delate – vse lepo in prav, ampak ob vsej revščini na svetu je to zgolj kapljica v morje.« In mati Terezija mu je rekla: »Ja, ampak brez te kapljice bi bilo to morje siromašnejše.« Lahko kapituliram in rečem: »Vse je brezveze. Vsega je preveč.« Še enkrat: stvari so mogoče, z vsakim zgledom. Po dogodku o integriteti je prišel do mene mladenič, ki sem ga prvič videl, in se mi je zahvalil: »Hvala vam za vaš govor, meni je veliko pomenil.« To je eden. Lahko so trije. Mogoče bo on v svojem življenju ... To je dobesedno kot v filmu Daj naprej. Ne smem misliti, da s tem, ko delam dobro, nisem zgled. Kdaj si mislimo, da nič ne pomaga. Pa ni res! Meni ljudje, katerih starši so že pokojni, rečejo: »Od moje mami mi je pa ostalo to in to.« Dober zgled, neko ravnanje, ki ga je imela, pa se ga zavejo šele čez leta. Ne smemo pozabiti, da bo naše seme, ko pade v zemljo, obrodilo, pa tudi če mi tega ne bomo videli. Zato ima smisel. Kaj pa nedavna farsa s prisluhi? Odziv javnosti je bil zelo zanimiv. Ali je odgovornost družbe, da jasneje pokaže na to, kar ni prav? To, da si družba v celoti prizadeva za določene vrednote, se mi zdi smiselno, toda ne smemo se skriti pod pojmom družba, ker družba smo vsi. Treba je reči, da določene stvari niso bile prav in niso prav. To ne sme biti nekje skrito. Ne smemo živeti dvojnega življenja, ker potem nisi cel, ampak si razdeljen na podobo, ki jo prodajaš, neki vesel nasmešek, zadaj pa je trud za lastni ego, pokvarjenost. Zato integriteta pomeni, da delamo dobro tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Vrednote projekta Ambasadorji integritete so poštenost, odgovornost, pravičnost in spoštovanje. Česa od tega v Sloveniji najbolj manjka? Na prvo žogo: spoštovanja. Ker se zelo hitro počutimo ogrožene drug pred drugim. Zelo hitro se delimo na bregove, zelo hitro se etiketiramo … Daj, dopusti, dihaj! Iz spoštovanja prihaja prostor, da smo sploh slišani, da sploh spregovorimo, da imam jaz lahko drugačno mnenje, druge vrednote kot ti. To ne pomeni, da sem jaz edini pravi, ti pa napačen. V Sloveniji se dogaja borba, kdo bo zmagal. In nima smisla. Spoštovanje se mi zdi res temelj. Ker če se nekdo čuti spoštovanega, je manj verjetno, da ne bo deloval v skladu s seboj. Res je! Integriteta naj bi se začela pri zavedanju, da vsaka naša odločitev v resnici šteje, da oblikuje tako posameznika kot skupnost. Kakšna je odgovornost posameznika za dobrobit skupnosti? Blizu mi je zavest, da smo bratje in sestre. Ne samo zato, ker sem duhovnik. Ker sem kristjan in človek, mi ni vse-eno za sočloveka, kaj se z njim dogaja, in mu tudi povem, kaj se dogaja v meni. Nismo samo individuumi, vrženi v ta svet. Vsako moje dejanje vpliva tudi na rezultat pri drugem. Pomembno je, da ne vidim samo pet centimetrov pred sabo. Čisto vsakdanje: ko grem od kosila, dam stol nazaj k mizi in odnesem stvari z mize. Vsak ima svoj del, ki ga opravi, ker je vsak od nas del celote, ki uspeva skupaj. Ja, dostikrat uporabim ravno te »brate in sestre«, to me je tudi zadržalo v Cerkvi. Je to, da ozavestimo svojo poklicanost k bratskim in sestrskim odnosom, pot do zdrave družbene klime? Bratje in sestre so ti dani, nisi si jih sam izbral. So takšni in drugačni. Z nekaterimi si zadovoljen, z nekaterimi nisi, z nekaterimi si skregan, z nekaterimi ne. Ampak v osnovi iščemo poti sobivanja. Zame brat in sestra pomeni: »Mar mi je zate.« Mar mi je, ker imam s tabo poseben odnos. Enako je pri integriteti. Dostikrat imamo občutek, da nas nihče ne vidi. Pa ni res. Ljudje nas zelo dobro vidijo, zelo dobro opazijo vsebino, ki jo odsevamo. In ljudje, ki so ob tebi – eni so tiho, drugi pa rečejo: »Kaj se ti dogaja?« To ima smisel. Da znamo pri človeku preveriti, kako je v njegovem življenju. Ne zapakirajmo vsega v »dobro in fajn«, ampak si upajmo iti tudi malo v globino.

Dostop do članka (47174)

Vedno imamo izbiro

Vedno imamo izbiro

Čestitke za novi naziv ambasadorja! Ne moreva začeti s čim drugim kot: kako razumete besedo integriteta?

Delujete v okolju, kjer je odsotnost integritete očitna. Srečujete se z zgodbami o napačnih odločitvah s težkimi posledicami. Je to – odsotnost integritete – definicija zapora?

SREDNJA VAS V BOHINJU – Romanje mož v Gorje

VRHNIKA – Praznovanje 35-letnice župnijske Karitas

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.