»Za moj duhovni poklic so 'krivi' predvsem nekateri duhovniki na Koprskem, v hrvaški Istri in Trstu, revija Ognjišče – kot 13-letnik sem navdušeno sodeloval pri razširjanju že prve številke proti hrvaški Istri, in domača mladinska skupina,« pove Marijan Markežič in doda, da je zaradi vseh teh posrečenih okoliščin že kot mladostnik doživljal vero in sodelovanje v župniji, delo z bolniki in invalidi kot nekaj veselega, vstajenjskega.

Ko je prišel v Gorico, mu je Kazimir Humar rekel: »Jaz sem že v letih, tu imaš skavte, Pastirčka, Zvezo slovenske katoliške prosvete, Katoliški dom, Športno združenje Olympia, manjka veroučitelj na slovenskih šolah ...« In še kaj. Pa je začel, kolikor se je dalo. Takoj je pristopil k Pastirčku kot sodelavec in član uredniškega odbora, že polnih 30 (na 75) let pa je urednik. »Pravzaprav sem le usklajevalec dela, od vsega začetka dobro nastavljenega sodelovanja naveze starši-učitelji-uredniški odbor,« doda. Na Goriškem je naročena na Pastirčka več...