Velik uspeh manj vidnega poveljnika

Od vseh predstavnikov grofov Celjskih (1341–1456), neposrednih potomcev svobodnih gospodov Žovneških (1125–1341), bi za Hermana II. (1360–1435) lahko trdili, da je imel najbolj uravnotežen značaj. Čeprav ni posebej izstopal na nobenem področju, še zdaleč ni bil človek povprečnih sposobnosti. Bil je patriarhalno naravnan poglavar družine, spreten diplomat in politik ter dobrotnik Cerkve. Zdi se tudi, da je bil sicer potrpežljiv človek, ki je pri doseganju zastavljenih ciljev raje posegal po diplomaciji kot grobi sili, čeprav je po drugi strani premogel tudi brezkompromisnost in okrutnost, kar se je pokazalo zlasti ob umoru snahe Veronike Deseniške. Čeprav se na bojnem polju ni proslavil tako kot njegov stric Ulrik I. ali vnuk Ulrik II., je s svojim angažmajem v sicer izgubljeni bitki pri Nikopolju dinastiji Celjskih utrl pot do knežjega položaja. Tako kot vse celjske grofe pa je tudi Hermana zaznamovala izjemna energičnost, ki jo je ohranil še na stara leta, vse do svoje smrti. Začetek vojaške kariere Kot skoraj vsak plemič tistega časa je bil tudi Herman vzgajan v vojaka, bojevnika, viteza. Kje je pridobival in pilil bojevniške veščine, ni znano, a z veliko mero gotovosti lahko trdimo, da sta mu nekaj znanja predala oče Herman I. (1330–1385) in morda tudi stric Ulrik I. (1325–1368), ki pa je umrl že v Hermanovih mladih letih. Ravno ta Ulrik se je proslavil kot izkušen bojevnik, vojskovodja in najemnik svojega časa ter danes velja za najbolj bojevitega celjskega grofa. Vojaška kariera Hermana II. se je začela najkasneje v njegovih poznih najstniških letih. Star okoli sedemnajst let se je leta 1377 z očetom in bratrancem Viljemom (1360–1392) priključil križarjem na pohodu proti poganskim Litovcem v Prusiji. Dogajanje je ovekovečil trubadur Peter Suchenwirt v svoji pesnitvi, v kateri brez kančka slabe vesti opeva množični pokol poganov na svatbi, pri katerem so verjetno sodelovali tudi celjski grofje. Ali je mladi Herman med pohodom prejel viteško čast, kot jo je avstrijski vojvoda Albreht III. Habsburški, še eden v skupini križarjev, ni znano. Udeležba na križarskem pohodu je bila takrat skoraj pogoj za kandidata, ki se je potegoval za viteški naslov, obenem pa je obogatila njegov življenjepis. A križarski pohod v Prusijo je za dobri dve desetletji ostal edini vidnejši vojaški pohod v Hermanovi biografiji, dokler se ni udeležil znamenitega križarskega pohoda proti Osmanom leta 1396, čeprav tudi v vmesnem času v rokovanju z orožjem ni miroval. Križarski pohod leta 1396 Križarski pohod proti Osmanom leta 1396, ki ga je pripravila koalicija evropskih vladarjev na čelu z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim (vladal 1387–1437), poznejšim češkim in nemškim kraljem ter cesarjem, se je za križarje klavrno končal s hudim porazom v bitki pri Nikopolju v Bolgariji 25. septembra 1396. Križarska vojska je po neuspešnem spopadu v paniki zapustila položaje in zbežala. Kralj Sigismund bi lahko bil prav verjetno ujet (in odkupljen za visoko odkupnino), če ga ne bi rešila skupina hrabrih vojskovodij, med katerimi sta ključno vlogo odigrala Herman II. Celjski in nürnberški gradiščan Janez III. Hohenzollern. Grof se takrat še ni zavedal, kako veliko uslugo je storil sebi in svoji rodbini s tem pogumnim dejanjem. A to ni bilo zadnjič, da je Herman rešil Sigismunda iz težav. Že leta 1401 je ponovno odigral pomembno vlogo pri njegovi izpustitvi iz rok upornih ogrskih baronov, ki so kralja ujeli in zaprli. Od Zagorja do Ortenburga Kralj Sigismund se je svojemu rešitelju izdatno zahvalil, hkrati pa si ga je pridobil kot novega zaveznika na burnem političnem prizorišču. Hermana je leta 1399 imenoval za zagorskega grofa in ogrskega barona ter mu podelil novoustanovljeno grofijo Zagorje v Slavoniji (danes Hrvaško Zagorje). Oba naziva sta bila dedna in prenosljiva na legitimne potomce. Kmalu za tem, leta 1405, je Sigismund poročil Hermanovo hčer Barbaro, leto kasneje pa mu je podelil še slavonsko in hrvaško-dalmatinsko bansko čast (funkciji hrvaškega in dalmatinskega bana sta bili v tem času združeni). Herman je bil eden od ustanovnih članov leta 1408 usta-novljenega Zmajevega viteškega reda. Red, ki ga je ustanovil kralj Sigismund, je imel politični in ne vojaški značaj in naj bi v obliki članstva predvsem povezoval ogrskemu kralju naklonjene somišljenike. Sigismund je svojega tasta spretno uporabil tudi na cerkvenem koncilu v Konstanci (1414–1418), znanem po sežigu obsojenega češkega »krivoverca« Jana Husa, kjer je imel Herman zlasti predstavniško vlogo. Herman se je tako postopoma bližal svojemu družbenemu vrhuncu, ki ga je doživel leta 1418, ko je po izumrlih sorodnikih, grofih Ortenburških, podedoval obsežno grofijo Ortenburg-Sternberg. Ta se je raztezala od zahodne Koroške čez velik del Kranjske. Celjska rodbinska posest se je na tej točki razprostirala v Slavoniji, na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem in zahodnem Koroškem, grofje pa so se poslej naslavljali kot grofje Celja, Ortenburga in Zagorja. Hermanovo potrpljenje je bilo postavljeno na preizkušnjo v trenutku, ko ga je na stara leta in v času pričakovanja na pokneženje prizadela samovoljna odločitev njegovega ovdovelega sina Friderika II. (1385–1454), da se poroči s sebi stanovsko neenako(vredno) nižjo plemkinjo Veroniko Deseniško, kar je tedanja družba štela za neprimerno in nečastno. Herman je odreagiral odločno in ostro: Friderika je za eno leto zaprl na grad Gornje Celje, Veroniko pa je po neuspešnem in zrežiranem sodnem procesu, kjer ji niso mogli dokazati čarovništva, dal umoriti. Ta Hermanova poteza jasno pokaže, da je bil grof na trenutke pripravljen poseči po najhujšem, da bi dosegel svoje, v tem primeru odstranitev neželene snahe. Kakorkoli obrnemo, pa je afera Friderika in Veronike verjetno le manjša in ne tako pomembna epizoda, ki dolgoročno ni ogrozila položaja celjske hiše, je pa pozneje navdihovala slovenske literate, denimo Otona Župančiča. Nedočakano pokneženje in obetavni vnuk Namige, da se je Herman po letu 1418 resno pripravljal na pokneženje svoje rodbine, je moč zaznati v dvajsetih letih 15. stoletja, ko se je poravnal s Habsburžani, ki niso bili le njegovi deželni, ampak tudi fevdni gospodje (seniorji). Nekako do leta 1430 mu je uspelo razveljaviti fevdno razmerje svoje rodbine s Habsburžani (ki je trajalo od leta 1308) in s tem anulirati vazalni položaj svoje rodbine, kar je bil pogoj za povišanje med kneze. Toda pokneženja Herman ni več dočakal, saj je umrl leta 1435 v Bratislavi, kamor naj bi se odpravil h kralju Sigismundu prav z namenom, da bo po-knežen, sta pa zato knežjo čast le leto kasneje prejela njegov sin in vnuk. Še pred Hermanovo smrtjo je zaznati, da je grof iskal to, kar je pogrešal pri svojem sinu, v svojem vnuku Ulriku II. (1406–1456), ki ga je podprl na njegovem mladostniškem viteškem potovanju v Španijo (1429–1430) in poročil s predstavnico ugledne srbske dinastije Kantakuzino Katarino Branković (1418–1492). Ulrik se je pozneje dejansko izkazal kot sposoben politik, diplomat in vojskovodja, ki je na vrhuncu svoje moči kot skrbnik mladoletnega ogrskega kralja Ladislava V. Posmrtnega (1440–1457) do določene mere obvladoval celo ogrski dvor in vplival na ogrsko visoko politiko, kar ga je ne nazadnje stalo življenja. Ocena Hermanove vlade Kot poglavarja celjske družine lahko Hermana II. ocenimo zelo pozitivno. Herman je po svojih prednikih podedoval družinsko posest in zajeten kapital, s katerima je znal dobro gospodariti. S skrbnim poročnim povezovanjem svojih otrok je rodbino povezal v svaštvo s pomembnimi dinastijami (Luksemburžani, Garaji, Goriški, Brankovići). Zvestoba in predanost kralju Sigismundu mu je prinesla nemalo koristi. Čeprav uradno ni bil nikoli knez, so ga po letu 1420 kot (skoraj) takega obravnavali njegovi sodobniki. Vsekakor pa je postavil temelje, ki so celjske grofe leta 1436 tudi formalno dvignili med kneze. In če ga primerjamo z njegovim dedom Friderikom I. (1300–1360), ga lahko brez zadržka imenujemo drugi utemeljitelj celjske rodbine. Njegova vojaška kariera je bila sicer povprečna, Herman se je udeležil več vojaških pohodov (npr. Prusija 1377, Benetke 1389, Bolgarija 1396, Bosna 1405, Furlanija 1412, Tirolska 1417, Češka 1420), vendar je z uspešno akcijo, v kateri je po izgubljeni bitki pri Nikopolju rešil kralja Sigismunda, premagani krščanski strani rešil nekaj ugleda, svoji dinastiji pa zagotovil vzpon med najvišjo plemiško elito. Hermanova vojaška moč je temeljila na njegovi finančni sposobnosti, da je lahko z denarjem nanovačil večjo količino za boj pripravljenih mož. Njegovi vojaški kontingenti so običajno šteli od 100 do 1000 konjenikov. Kot fevdni gospod (senior) pa je razpolagal tudi z zavidljivim številom lastne vazalne vojske, ki jo lahko ocenimo na 500 mož (vazalov) v času, ko je bil grof na svojem vrhuncu. Jaka Banfi

Dostop do članka (47174)

Velik uspeh manj vidnega poveljnika

Velik uspeh manj vidnega poveljnika

Začetek ...

Zvesti svoji dediščini

1/4 levo zgoraj NARODNA GALERIJA

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.