Pred največjim izmed gnezdišč za žuželke, ki jih imam postavljene na vrtu in v sadovnjaku, me je zmotilo glasno brenčanje, ki je spominjalo na sršenjega. Pročelje tega domovanja, sestavljenega iz navrtanega lesa, narezanih bambusovih stebel in trsta, se ponaša s številnimi naseljenimi nišami, ki jih predstavljajo luknje zelo različnih dimenzij. Zadelane so s čepki iz posušenega blata, s katerim samice zavarujejo zarod pred plenilci, mnogo jih je že zapuščenih, le drobci blata pripovedujejo, da se je zarod uspešno polegel. Čez nekaj trenutkov sem ugotovil, katera žuželka je z glasnim letom vzbudila mojo pozornost. Velika čebela samotarka, ki sem jo videl prvič, je v težkem letu nihala pred pročeljem, nato pa izginila v luknjo, iz katere se je pocejala smola. Tudi to me je zmotilo, saj je les vendar robinijev oziroma akacijev, torej naj ne bi imela smola tu kaj iskati.

Zakopal sem se v literaturo in ugotovil, kakšno gostjo imam, potrditev pa sem dobil tudi na družbenem omrežju. Azijska č