Tibetanska planota se razprostira severno od Himalaje, na območju dolgem 2.500 kilometrov in širokem tisoč kilometrov (to je za približno 120 Slovenij). Njena povprečna nadmorska višina znaša 4.500 metrov. Z vseh strani jo obdajajo visoka gorovja. Severni del planote je prepleten s številnimi jezeri, na jugozahodu izvirata Ind in Bramaputra, na vzhodu pa imajo svoj začetek Mekong ter Rumena in Modra reka. Večino padavin oblaki odložijo že ob prečkanju Himalaje, zato jih na planoti letno pade le od 100 do 300 milimetrov. To je dovolj, da uspeva visokogorska suha stepa.

Divji jak ne bo preživel, če bo izgubil svoj življenjski prostor.

Od hrane do goriva

Planoto poseljujejo Tibetanci in druge etnične skupine, ki so se prilagodile življenju na visoki nadmorski višini. Pri tem je imela velik pomen udomačitev jaka, ki se je pričela pred približno 7.000 leti. Brez njega številna nomadska ljudstva ne bi mogla preživeti, saj jim dajejo mleko, meso, volno in usnje. Pomagajo jim pri delu in prenašajo tovore ter jim tako nadomeščajo stroje. Iztrebke imajo za kurjavo, saj daleč naokrog ni lesa. Gnoj je zelo kaloričen. Preračunali so, da bi z elektriko, pridobljeno iz enega kilograma gnoja, računalnik deloval več kot devet ur.

Na tretjem mestu

Razlike med divjim in udomačenim jakom so tako velike, da predstavljata dve različni vrsti. Divji jaki živijo samo v najbolj odročnih predelih Tibetanske planote. Na Kitajskem, v Indiji in morda tudi v Nepalu naj bi jih bilo le še okrog 10.000 zato so na rdečem seznamu ogroženih vrst. Njihov življenjski prostor se še naprej krči. Ogrožajo jih tudi divji lov in bolezni. Vedno pogosteje tekmujejo za pašnike z udomačenimi jaki. Teh pa je po nekaterih ocenah od 13 do 15 milijonov. Ob tem prihaja tudi do križanja med divjimi in udomačenimi živalmi.

Razlike med divjim in udomačenim jakom so tako velike, da predstavljata dve različni vrsti.

Pri divjem jaku prevladuje temno rjava in črna barva, udomačeni pa so lahko beli, rjavi, črni ali lisasti. Razlika je tudi v telesni velikosti in dolžini nog. Divji jaki so v povprečju večji in z daljšimi nogami. Samci, ki so lahko zelo napadalni, dosežejo do dveh metrov plečne višine in tehtajo do 1.200 kilogramov. V dolžino merijo do tri metre. To jaka uvršča na tretje mesto po velikosti med azijskimi sesalci, za azijskim slonom in indijskim nosorogom. Glave jim krasijo do 80 centimetrov dolgi naprej zaviti rogovi. Samice so za tretjino lažje in manjše.

Veliko srce in krilo

Jak ima številne prilagoditve za življenje v tako zahtevnih pogojih. Na nadmorski višini okrog 4.000 metrov je v zraku precej manj kisika. Jak ima zato večje srce in pljuča, v krvi pa več rdečih krvnih telesc. V kratki poletni sezoni poje največ trave, šašev in zelišč. Pozimi se ob borni paši zadovolji tudi z mahom in lišaji, ki jih s skal postrga s hrapavim jezikom. 

Pred mrazom, ki lahko doseže tudi minus 40 stopinj Celzija, ga ščiti gosta in dolga dlaka. Samcu s prsi, stegen in bokov pada čez noge dolga dlaka kot nekakšno krilo. Rep je podoben konjskemu. V koži nima znojnic, zato ne prenese visokih temperatur. Pri 13 stopinjah Celzija že kaže znake toplotne izčrpanosti, pri 20 stopinjah pa se njegova aktivnost ustavi. Tudi pozimi se ne spusti pod 3.000 metrov. Od čutil ima najbolje razvit vonj.

V koži nima znojnic, zato ne prenese visokih temperatur - pri 13 stopinjah Celzija že kaže znake toplotne izčrpanosti.

V latinskih imenih za udomačeno (Bos grunniens) in divjo (Bos mutus) vrsto jaka se skriva njihov način oglašanja. Grunniens latinsko pomeni gruliti, mutus pomeni molčeč. V primerjavi z domačim govedom sta oba precej tiha.

Varni v skupini

Samice z mladiči in posameznimi samci živijo v čredah, ki štejejo navadno do sto osebkov. Velikost ni stalna in se spreminja glede na kraj in letni čas. Samice za pašo izbirajo višja in bolj strma pobočja. Če se jim približajo tibetanski rjavi medved, volk ali snežni leopard, samice naredijo krog okrog mladičev, da jih zaščitijo. Samci živijo ločeno ali v manjših čredah. V času parjenja avgusta in septembra so boji za samice resni in lahko tudi krvavi. Po približno devetih mesecih brejosti samica skoti enega mladiča, ki se že po nekaj minutah postavi na noge. Odstavi ga šele po enem letu, zato se pari le vsako drugo leto. Divji jaki živijo do dvajset let, udomačeni pa lahko tudi deset let več.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (12/2025).