Vprašal me boš: »Kaj storiti v trenutkih, ko čutim takšno temino in slepoto duha, kot bi izginil še zadnji žarek luči, ki bi v meni ohranjal upanje?« Odgovorila ti bom ... Kot veš, greh lahko preživi samo v sprevrženi in hudobni volji. Ko pa si stanoviten v dobri volji in bi raje umrl, kakor pa dejansko užalil svojega Stvarnika, takrat moraš naprej, onkraj obupa, v luči tiste, v duši skrite milosti, s katero te je po svoji ljubezni obdaril Bog, da bi z njo obvaroval stanovitnost. To je tista miza, pri kateri se moraš hraniti, da boš ostal zvest vsem svojim dobrim delom.

Na hudičevo zastraševanje se odzovi z besedami: »Če bi Božja milost ne prebivala v meni, ne bi ostal stanoviten, temveč bi sledil tvojim zvijačam in tudi svojim hudobnim mislim. Namesto tega pa verujem v našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki me bo obvaroval vse do konca mojega življenja.«

sv. Katarina Sienska, vir: Magnificat