Na nedavni konferenci o veri, čustvih in duševnem zdravju, ki sta jo pripravili Teološki fakulteti v Ljubljani in Đakovem, so strokovnjaki opozorili na nekaj, kar v Cerkvi preslabo razumemo: da čustva niso ovira za vero, ampak pomemben del človekove poti k Bogu in k bližnjemu. Res je, da nas ne vodijo vedno pravilno, zato potrebujejo razločevanje in nadzor. Toda brez njih tudi ni prave bližine, zaupanja in žive skupnosti.

Vera raste v odnosih

Psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar meni, da naša osebna vera ni nekaj abstraktnega, ampak »globoko osebno delovanje, doživljanje, razmišljanje«. Ni le sprejemanje verskih resnic, ampak zajema »celoten sklop človeškega bivanja« in način, kako se človek odpira Božjemu delovanju. Zato do zrele vere težko pridemo brez odnosov, »saj človek ni izoliran posameznik, ampak bitje odnosov«.

Vera pa lahko raste predvsem v varnih odnosih, kjer je človek sprejet in slišan. Kot pravi predavateljica, ne gre za »pocukrano tolaženje drug drugega«, ampak za žive...