Ob koncu šolskega leta dobijo učenci spričevala in začnejo se počitnice. Ko pa je zaključeno neko šolsko obdobje, matura, valeta, diploma, je šole konec in konec nekega obdobja. Takšna šola je tudi verouk. Ko je konec veroučnega leta, so počitnice. Ko pa pride birma, je konec verouka in vsega, kar je s tem v zvezi, svobodno se zadiha in se delajo novi načrti za prihodnost. Za mnoge pa se obiski svete maše niti ne končajo, ker ni kaj končati.

Če kdo zamuja, manjka pri veroučni uri ali če ni naredil domače naloge, se ga opominja ali celo kaznuje. Še huje je, če mora prinesti opravičilo, ker je manjkal, in še bolj, če obstajajo še spraševanje in kontrolke za ocene. In če katehet sreča veroučenca, ki ga že dalj časa ni videl, ga ljubeznivo ali pa osorno vpraša, zakaj ga ni k verouku.

Vsa predavanja, vsi tečaji in katekizmi, razni članki in pogovori obravnavajo, kako naj poteka veroučna ura, da bo čimbolj kvalitetna. Tako, kot je potrebno za šolski pouk. Veliko kritik, nasvetov in zahtev je...