Ko govorimo o evtanaziji, ne govorimo zgolj o pravnih in medicinskih postopkih ali o tem, komu pripada končna odločitev o življenju in smrti. Govorimo predvsem o človeku, njegovi vesti, o notranjem glasu, ki bi moral delovati kot naš »alarm«, a je žal marsi-
kdaj komaj še slišen.

V življenju slehernika prej ali slej pridejo trenutki, ko bolezen potrka na vrata, ko starost pokaže zobe, ko se soočimo s trpljenjem, o katerem se nam pred tem ni niti sanjalo. To so trenutki, ko postanemo ranljivi tako psihično kot fizično. Družina (družba), s katero smo obkroženi, pa se mora odločiti: ali nam bo stala ob strani ali pa bo ravnodušno presekala nit življenja, ker je to lažje, preprosteje, udobneje, ceneje?

Ena največjih težav sodobnega časa je preprosto dejstvo, da trpljenja nočemo videti. Ne svojega, ne tujega. Pa bi se morali ob pogledu na človeka, ki mu ni lahko, tudi sami zazreti v ogledalo in si priznati, da smo kljub udobju, s katerim se obdajamo, še zmeraj čisto navadni smrtniki.

Ko se ...