Atributi: temna tunika ali bela (opatovski) obleka, volk

Vzrok za to, da je Viljem hitro dozorel, je prav gotovo to, da je že zelo zgodaj izgubil starše. S petnajstimi leti se je odločil za redovništvo, a mu nobena od obstoječih oblik ni popolnoma ugajala. V svojem iskanju primernega načina redovnega življenja se je podal na romanje v Kompostelo, zatem pa nameraval obiskati še Sveto deželo. A do tja nikoli ni prišel. Na poti se je najprej za dve leti ustavil na gori Serico, kjer je poskusil živeti samotarsko življenje, pa so ga od tam »pregnali« ljudje, ki so ga, potem ko je ozdravil slepega ubožca, imeli za čudodelnika. Odpravil se je v pristaniško mesto Brindisi, kjer se je nameraval vkrcati na ladjo za Palestino. Tu pa je srečal svetega Janeza iz Matere, ki je prav tako iskal primeren način in kraj samostanskega življenja. Med njima se je spletlo trajno prijateljstvo. Janez je Viljemu odsvetoval pot v Sveto deželo, saj lahko tudi na drugačen način spozna Božjo voljo. Eno od znamenj Božje volje je bil tudi napad razbojnikov, ki so ga pretepli in mu vzeli denar za potovanje. Po navdihu je spoznal, da je bolje, če se naseli na »Sveti gori« (Monte Sacro, kasneje so jo poimenovali po njegovi ustanovi Montevergine, Deviška gora) blizu Neaplja oz. Avellina. Tu je Viljem v samotni celici in družbi divjih živali preživel eno leto. Nato pa so se začeli pri njem oglašati in ga posnemati še drugi; postal je njihov duhovni voditelj, določil je dnevni red in uredil bogoslužje. Leta 1124 jim je škof iz Avellina posvetil novo Marijino cerkev in potrdil začasna pravila, sestavljena po vzoru benediktinskih, s posebnim poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Nastala je benediktinska kongregacija »Monte Vergine«, danes so to viljemiti. Čez nekaj let je Viljem, v želji po večji samoti, prepustil vodstvo samostana svojemu namestniku in se naselil v Laceru blizu Irpina. Skupaj z Janezom iz Matere je nato na Monte Cognatu sezidal nov poleremitski samostan, a ga kasneje zapustil in se umaknil v samoto v kraj Goleto. Eno leto je preživel v duplini velikega drevesa, kasneje pa, na prošnjo kralja Rogerja in domačega škofa, tam sezidal samostan sv. Odrešenika. Tu je poleg njega, z ločeno cerkvijo in drugačnimi pravili, postavil tudi samostan za ženske, vendar se ta veja ni obdržala. Sledilo je ustanavljanje še nekaterih samostanskih družin po drugih krajih. Čeprav je bil nenehno zaposlen, pa je Viljem kljub temu rasel v modrosti in duhovnosti ter bil iskan svetovalec in voditelj tako na kraljevem dvoru kakor tudi v čisto preprosti pastirski koči.

Ime: Izhaja iz nemškega Wilhelm, ki je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in helm »čelada«.

Rodil se je leta 1085 v Vercelliju v Piemontu v Italiji,
umrl pa 24. junija 1142 v samostanu s. Salvatore di Goleto v Italiji.

Družina: Vemo, da je bil rojen v plemiški in verni družini, a je že kot otrok izgubil starše, tako da so ga vzgajali sorodniki.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodobljen je v temni tuniki ali v beli (opatovski) obleki, pogosto tudi kot romar. Včasih je obdan z berači in pohabljenci, najpogosteje pa ima ob sebi volka (le-ta naj bi mu nekoč požrl osla, ki mu je nosil gradbeni material za cerkev, na Viljemov ukaz pa je moral prevzeti njegovo mesto).

Beatifikacija: Papež Gregor XIII. je dovolil njegovo svetniško češčenje benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo le-to razširjeno na vso Cerkev.

Goduje: 25. junija.