Zapri
Iskanje

Rojeni za spremembe

Za vas piše:
Vilma Siter
Objava: 14. 10. 2021 / 04:00
Oznake: Cerkev, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 15.10.2021 / 21:30
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Rojeni za spremembe

Rojeni za spremembe
Vilma Siter je soustanoviteljica Družine in življenja. FOTO: Tatjana Splichal
Spremembe so naša realnost. Vse okoli nas se spreminja in tudi mi sami se spreminjamo. Spremembam ne moremo ubežati, so del našega življenja. Pa vendar se nam včasih zdi, kot bi obtičali na mestu in ne moremo naprej. Spreminjati se je naporno. Pa vendar samo po spremembi pride do rasti.

Papež Frančišek, ki je v teh dneh začel sinodo, vidi pot naprej prav v sinodalnosti in iskanju skupnih poti o spremembah, ki so potrebne kot odgovor za znamenja časov. Vesela sem, da smo na neki način vsi povabljeni kot aktivni sodelavci. Nič se ne more spremeniti v tem svetu, če se ne začne spodaj, tam, kjer živimo, delamo in ljubimo. Ta razmislek in preobrat vidim kot ključno stvar sedanjega trenutka človeške zgodovine. Pri tem ne gre za spreminjanje evangeljskega sporočila, ki je eno in edino, pač pa gre za potrebo po spreminjanju načinov oznanjevanja in za novo gorečnost, predvsem pa, da se vsak vernik, vsak iskalec čuti slišanega in sprejetega.


Spominjam se, kako me je vedno nagovarjala beseda, zapisana v Apostolskih delih, ko je bila sklicana prva »sinoda«, ko so se morali apostoli med seboj »uglasiti«, in so potem, ko so molili in Boga prosili za pravo razsvetljenje in pravo odločitev, zapisali: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim …« (Apd 15,28). Tudi na sinodi, ki se začenja, bomo morali zaključiti z istimi besedami – morali se bomo uskladiti med seboj, predvsem pa s Svetim Duhom. Tudi na sinodi bomo morali priznati, da »brez Njega ne moremo storiti ničesar« (Jn 15), brez dejavnega vodstva Svetega Duha Cerkev ne more nadaljevati poti do edinosti in svetosti.


Z možem že več kot 20 let delava z zakonci in družinami in zdi se mi, da smo v naših družinah na »stalni sinodi«. Tu je mesto, kjer se neprenehoma dogaja usklajevanje, prilagajanje in stalno učenje komunikacije. Če nismo občutljivi in sočutni drug do drugega, če ne pozabljamo nase in poskušamo drug drugega razumeti in si prihajati naproti, naše družine niso varno mesto za rast in razvoj.

Samo tesen odnos z Jezusom in pravilno postavljena lestvica vrednot nam pomaga preživeti v teh težkih časih, v katerih živimo.

Pri svojih 21 letih sem se odločila, da bo Božja beseda moja vsakodnevna spremljevalka. Ko se danes oziram na pot, ki sem jo prehodila s Svetim pismom, sem hvaležna ljudem, ki so mi pomagali do te odločitve. Ne morem si predstavljati življenja brez Božje besede. Ta odločitev ni zaznamovala le mene, pač pa vso mojo družino in mnoge prijatelje, ki sem jih srečevala na svojih poteh. Hvaležna sem papežu Frančišku, da nas tako vztrajno spodbuja k rednemu prebiranju Božje besede.


V današnjem času potrebujemo veliki preobrat, potrebujemo prenovo epidemičnih razsežnosti prebujenja. Pomembno je razpoznati ta trenutek z namenom, da stvari ne bi šle v napačno smer, in to do takrat, ko je še čas za reverzibilnost. Če ga zamudimo, gredo stvari po pravilu ireverzibilnosti v smer propada. Ko nam Duh govori o novih časih, moramo biti pripravljeni vestno izpraševati Njega, kaj je naš delež, in potem to tudi vestno izpolnjevati. Vedeti moramo, kaj je treba novega storiti, pa tudi, kaj je treba starega opustiti.


Časi pred nami so hudi, naučiti se razločevati Božji glas je ključnega pomena, saj odločanje le po lastni presoji in splošnem mnenju ne bo vodilo do pravih smeri. Potrebna je pomoč Sv. Duha.

Rezultati sinode bodo odvisni od vsakega od nas, ne le od papeža, škofov in duhovnikov. Molim, da bi se velika množica ljudi odločila in vzela Jezusa zares in veselo vest o Odrešeniku posredovala naprej vsem, ki se izgubljajo v temi tega časa.

Komentar je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (42/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh